Seveda imajo države pravico in dolžnost preprečevati ilegalno vstopanje na svoje ozemlje – tudi z ograjami na mejah, če ne zmorejo drugače. Temu sem nasprotoval v begunski krizi leta 2015, dokler sta Avstrija in Nemčija begunce sprejemali – ko se je ta »dublinsko« zakonita pot zaprla, pa temu ne morem več nasprotovati. Povsem možno je namreč, da tudi take ovire vendarle nekoliko zmanjšujejo iluzije beguncev, da se jim bo uspelo prebiti do tja, kamor hočejo, in da s tem posredno tudi nekoliko zmanjšujejo število smrtnih žrtev na teh poteh. Ali bi bilo brez teh ovir žrtev ilegalnega prestopanja meja res še več ali ne, sicer ni povsem gotovo – gotovo pa je nekaj drugega: prvič, da države smejo preprečevati ilegalno prestopanje svojih meja, in drugič, da pa begunca, ki mu je to vendarle uspelo, in to z namenom zaprositi za azil, država mora obravnavati kot prosilca za azil in ga vrniti kateri koli drugi državi kvečjemu po izvedenem zakonitem postopku.
Če so se države s sprejetjem ženevske konvencije leta 1951 k temu zavezale takrat, ko so k njim bežali zlasti preganjani iz takratnega sovjetskega bloka, so se dolžne te sprejete obveznosti držati tudi zdaj, ko ogromna večina današnjih beguncev beži iz držav s kapitalistično družbeno ureditvijo (iz revnih diktatur v bogate demokracije, recimo). Kdo je kriv za to, da jim je tam življenje postalo neznosno, je preveč zapleteno vprašanje, da bi bilo rešljivo v okviru azilnega prava – pač pa so v okviru tega prava rešljivi individualni primeri prosilcev za azil: čisto vsakemu od njih je država dolžna zagotoviti zakonit postopek in potem ravnati v skladu z izidom takega postopka, ne pa lagati, da ti ljudje za azil pač niso zaprosili.
Prav je torej, da je EU podprla Poljsko pri zaščiti njenih meja in pred Lukašenkovim izsiljevanjem – prava sramota pa je, da te podpore ni vezala na zahtevo, da pa Poljska hkrati spoštuje svoje obveznosti po azilnem pravu in da uspešnih prebežnikov ne vrača v Belorusijo. In enaka sramota in huda kršitev (moralna in pravna) človečnosti so tudi slovenska vračanja prebežnikov na Hrvaško. V primeru matere te utopljene deklice pa sramota, vpijoča do neba. Preberite, kaj je o tem napisal Boris A. Novak – in razmislite.
Matevž Krivic, Spodnje Pirniče
