Volitve v državni zbor so edini mehanizem, ki ga imamo državljani na voljo, da obrnemo smer premikanja države Slovenije k umiritvi in nato v napredek. Doslej ga še nikoli nismo zares izkoristili, življenjski prostor slovenskega naroda pa zadnjih 30 let dosledno drsi v demontažo, ne glede na to, katera garnitura je v nekem mandatu na oblasti. Kaj takega ne bilo možno, če ne bi bili destruktivni tudi evropski in svetovni trendi, vendar to ne more biti izgovor. Večina Slovencev se tolaži, da pri nas le ni vse slabo, saj gre mnogim drugim skupnostim še slabše. Drži. Vendar je to negativno zgledovanje. Tudi med procesi uničevanja dediščine, ustvarjene po letu 1945, se od leta 1991 pojavljajo impulzi nove izgradnje. Vendar so ti mnogo prešibki in premalo jih je, ker so sistematično zatirani.
Kot večina bralcev sem navaden državljan brez privilegijev. Živim od komaj znosne penzije, ki mi jo krojijo v parlamentu. V zaključnih letih prejšnjega režima sem bil aktivna priča temu, kar Slovenci znamo in zmoremo. Za osamosvojitev Slovenije nisem glasoval zato, da bi na stara leta živel v razmerah, kakršne so nam vsilili potem. Imam torej pravico in dolžnost pozvati h koncu uničevanja države in konstruktivnemu ukrepanju.
Spremljam aktualne debate o malignem sindromu prekarnega dela in nedavno sem si ogledal novi slovenski film Prasica. Ti znaki so glasen in jasen opomnik in poziv v pravem trenutku, kot moment, okrog katerega se slovensko ljudstvo lahko zedini v skupnem projektu. Razmere, ki jih prikazuje film, so neizogibna posledica potez, ki jih vleče politika v spregi s kapitalom. Od tu samo po sebi ne more iti na bolje. Politik, ki si filma ni ogledal in ga vzel hudo resno, ne bi smel (več) v parlament. Polni naslov filma je sicer Prasica, slabšalni izraz za žensko. Odličen prikaz tega, kje smo, pa se pretvarjamo, da je to neki drug svet.
Če pozorno pogledamo okrog sebe v širši in globalni prostor, bomo uvideli, da imamo sedaj v Sloveniji najbrž zadnjo priložnost za normalno državljansko ukrepanje. Predaleč smo že zdrsnili in vedno težje, če ne nemogoče, bo obrniti trende navzgor. Imamo predvolilno zatišje, ki ga moramo izkoristiti. Pozabimo na politične in svetovnonazorske delitve, to je luksuz, ki si ga ne moremo več privoščiti. Je teater absurda, ki nam odvrača pozornost od dejstev in jemlje energijo. Odrecimo se fizičnim protestom in revolucijam. Naše orožje naj bo državotvorno dejanje razuma in sodelovanja. Volitve bodo ob koncu aprila, tik pred začetkom maja. Prebudimo se ob tej priložnosti tako glasno, da niti politiki, oglušeli v svoji coni udobja oblasti in privilegijev, tega ne bodo mogli preslišati.
Moj prvi poziv velja sindikalnim voditeljem. Ne zapravljajte potencialov delavstva s klasičnimi stavkami, ki le povzročajo težave navadnim ljudem, politiki pa jih komaj zaznajo. Dogovorite se in oblikujte skupne najnujnejše zahteve strankam, ki se potegujejo za vstop v parlament. Dovolj časa je še. Zahtevajte od njih, da se do zahtev zavezujoče opredelijo še pred volitvami. Za stranke in kandidate, ki tega ne bodo storili jasno in nedvoumno, organizirajte stavko na volitvah. Pozovite člane, naj jih ignorirajo. Šele to bo resnična stavka.
Drugi poziv velja državljanom, ki na volitvah volijo »naše«. Otresite se vsiljenih in zlonamernih delitev. Resnično »naši« smo samo navadni državljani, vsi drugi pa so »njihovi«. Razlika med levo in desno politično opcijo je vedno le kozmetična. Kot načelni pristaš leve politične opcije (če bi ta bila, kar ni) se zavedam, da je bilo nekaj najusodnejših negativnih zakonskih sprememb uveljavljenih med tako imenovanimi levimi političnimi mandati. Obkrožite samo tiste stranke in njihove kandidate, ki so se zavezujoče opredelili do sindikalnih zahtev. Ignorirajte tiste, ki so že dolgo v parlamentu, kajti njihovi so zakoni, ki nas tlačijo.
Tretji poziv velja malim novim strankam, listam in gibanjem, ki vsak zase nimajo nobenih možnosti, združeni pa bi lahko preusmerili tirnice na tem pomembnem razcepu. Vemo, kako lahko je Slovence spreti in kako težko jih je povezati v skupnem podvigu. Pa vendar: če to uspe športnikom z njihovimi uspehi, ki daleč presegajo meje države Slovenije, ne more biti nemogoče doseči nekaj takega, ko gre dobesedno za naše preživetje kot skupnosti. Popravnega izpita najbrž ne bo. Slovenija bi lahko bila zgled drugim, zdaj pa to ni.
Volitve so redki dogodki, življenje je pa vsakodnevna naloga. Politika je preresna zadeva, da bi jo smeli na slepo prepustiti oblastnim politikantom brez odgovornosti. Povejmo jim, da smo jih izvolili zaradi njihovih obljub, ki so dovolj prepričljive, da jim verjamemo. In da jih bomo držali za besedo.
Bojan Pristavec, Škofja Loka
