Imamo eno najnižjih stopenj revščine v Evropi in obenem v svetu. Odstotek revnih po kriteriju relativne revščine pri nas je nižji celo od skandinavskih držav, edini z nami primerljivi sta Češka in Slovaška. ...

Trik Čehov pri vzdrževanju ekstremno nizke ravni revščine, ki ga verjetno noben ekonomist ne bo nikoli poudaril – pri čemer lahko samo ugibava, zakaj je tako –, se skriva v tem, od kod in na kašen način pridobivajo denar za socialni sektor. Pravilo za Evropo je načeloma tako: največji delež denarja za socialno vrečo države prispevajo delodajalci, na drugem mestu je država, na tretjem pa zaposleni. Na Češkem po drugi strani ta razmerja ne le ohranjajo, ampak jih še raztegnejo. Delodajalci tam v socialno blagajno vplačujejo veliko več, kot velja za evropsko povprečje, tudi država da več, kot je evropsko povprečje, zaposleni pa manj. V Sloveniji smo tukaj ekstrem, stvari imamo postavljene ravno nasprotno: največ vplačujejo zaposleni, na drugem in tretjem mestu, daleč zadaj, pa se izmenjujejo delodajalci in država. ...

Država, natančneje vlada, je tista, ki bi morala kaj narediti. Vendar se že vnaprej odpoveduje kakršnemukoli predrugačenju ali prerazporeditvi davčnih bremen. Še več, finančni minister Klemen Boštjančič je pred časom, ko so ga novinarji spraševali, kaj bo z davčno reformo, odgovoril nekaj v smislu, da ta prihaja, vendar da namen davčne zakonodaje, ki jo pripravljajo, ni, da bi višali davke. To je tako, kot če pokličete serviserja za pralni stroj, ta pride k vam domov in reče, da bo stroj popravil, ampak da njegov namen ni, da bo nato spet delal. To veliko pove o celotnem politično-ekonomskem paketu, ki mu pravimo neoliberalizem na Slovenskem. Nihče, z izjemo Levice, si ne upa dregniti v te stvari. Ne upajo si govoriti niti o progresivni obdavčitvi novih dajatev za zdravstveno zavarovanje, kaj šele o koreniti obdavčitvi stanovanj, lastnine ali dobičkov.  Mladina