Tak center sem v Logatcu vodila dobrih dvajset let. V njem nam je uspelo vzpostaviti delo, ki ga je Slovenija lahko predstavljala kot primer dobre prakse. Tako oceno mu je dal celo vladni predstavnik ameriških centrov, ko je izrazil svoje presenečenje in hvaležnost, da se »lahko tudi veliki učijo od majhnih«, kot je rekel.
Moje primarno strokovno poslanstvo pa je bila primarna pediatrija. Z velikim veseljem se ji posvečam še tudi po upokojitvi. Tako zdaj strokovno »pomoč« nudim že četrtemu otroško-šolskemu dispanzerju, v katerem to pomoč zaradi pomanjkanja pediatrov potrebujejo.
Kot zdravnica začetnica sem si namesto dela v bolnišnici izbrala delo v splošni ambulanti. V tem delu sem videla svoj največji strokovni izziv. Takoj po diplomi sem delala v Notranjskem zdravstvenem domu, ki je zajemal področja zdravstvenih domov Vrhnike, Cerknice, Idrije in Logatca in prvi dve poletji so me po koncu mojega dela napotili »pokrivat dopuste« še v druge ZD.
Po specializaciji pa sem se ukvarjala z organizacijo dela v otroških in šolskih dispanzerjih v skupini kolegic in kolegov, ki smo se začeli samoiniciativno sestajati v prostorih Pediatrične klinike v Ljubljani ob dragoceni moralni in organizacijski podpori takratnega direktorja klinike prof. dr. Kržišnika. Prihajali smo enkrat mesečno z vseh koncev Slovenije, na lastne izdatke časa in prevoza. Oblikovali smo začetek združevanja, iz katerega je bila čez desetletja ustanovljena Sekcija za primarno pediatrijo. Po dobrih dveh desetletjih sem močneje zbistrila tudi vpogled v organizacijo dela še drugih služb, ko sem na pobudo zaposlenih prevzela funkcijo direktorice ZD. Iz tega mesta sem vodila tudi uspešno vpeljavo sistema kakovosti ISO 9001, nazadnje pa še odlično prenovo 40-letne dotrajane stavbe.
Še najbolj neposredno in v podrobnostih sem z dejstvom pomanjkanja pediatrov soočena v zadnjih letih, ko svoj prosti čas spet intenzivno namenjam zdravstveni obravnavi otrok in mladostnikov. Občudujem svoje mlajše kolegice in kolege, ki si z velikim žarom prizadevajo strokovno in organizacijsko krepiti in posodabljati slovensko primarno pediatrijo, ki je bila že večkrat na prepihu ogrožajočih političnih vetrov. Najprej kmalu po letu 1991, ko smo za slovenske namere po ukinitvi primarne pediatrije izvedeli od makedonskih kolegov. Da so s pomanjkanjem primarnih zdravnikov danes te namere oživele znova, tudi vemo. V tako majhnem svetu prihajajo resnice na dan pač hitreje kot kje drugje.
Pri ljudeh zelo cenim trud in sposobnost za raziskovanja, preračunavanja in dokazovanja. A brez neposrednega uvida v stvarnost ostaja vsak takšen trud le na ravni teoretiziranja. V primeru vprašanja iz naslova prav zaradi zaupanja v svoje lastne neposredne uvide iz prakse menim, da teoretiziranje iz prispevka z zgornjim naslovom ne more ostati zgolj »besedičenje«, če naj v dobi razvrednotenih »političnih čvekanj« uporabim vljudnejšo sopomenko. Tovrstni prispevki so, žal, močna naložba v arzenal orožja, s katerim se ruši poslanstvo zdravnika primarne ravni, kamor sodimo tudi pediatri. Kadar neki poklic izgublja veljavo in s tem tudi pri plačilu, ga moški zapuščajo. Tako vedo povedati sociologi. V medicini se je to začelo v letih mojega vpisa na Medicinsko fakulteto. Zdaj se razmere v družbi in v svetu le še slabšajo. In z velikim spoštovanjem spremljam mlajše kolegice in kolege, ki v ljubezni do svojega poslanstva vztrajno iščejo poti naprej tudi v okolju napačno zasnovanih kritik. Tudi mene bolijo napadi, ki pod šifro skrbi za javno zdravstvo rušijo vse tisto, kar si pediatri mukoma in z ogromno odpovedovanja prizadevamo zgraditi. Stopnja izgorelosti je med pediatri nevarno visoka ne glede na to, ali vplivni posamezniki to verjamejo ali ne. Ker vse to poznam, me pač ni presenetil zapis mlade kolegice, ki je ob branju sestavka z zgornjim naslovom zapisala: »A pa zna ta sploh kdaj nehati!?«
Za ostrino v zapisu se opravičujem. A v obup me spravlja dejstvo, da takšni zavajajoči zapisi vnašajo v teh družbeno zelo zahtevnih časih med starše in pediatre še večje napetosti v razumevanju, spoštovanju in sodelovanju. Torej v najpomembnejših postavkah dobre zdravstvene oskrbe. Vsi pa bi radi imeli dobro zdravstvo, kajne?
prim. Jasna Čuk Rupnik, pediatrinja, Dutovlje
