Z družino sem se srečevala že pri Kraljih ulice, saj so sodelovali pri opravljanju družbeno koristnih del, kar pomeni, da so denarne kazni in prekrške oddelali, namesto da bi plačali globo, in pri tem so bili uspešni. Pozneje sem z njimi delala tudi na Centru za socialno delo v Šiški. Država jim je sicer v Rojah v začetku dajala neko podporo, vendar predvsem glede omejevanja škode, ne pa iskanja trajnostnih rešitev. Izseliti neko družino iz okolja, v katerem živi, zato ker je moteča, je slaba praksa. Ali to pomeni, da če nekoga motim, me lahko kar preselijo?
Zakon o romskih skupnostih, sprejet slabo leto dni za preselitvijo družine Strojan, je bil pravzaprav odgovor na njihov primer – zakon je dobro napisan in bi moral omogočati vključevanje, ne pa, kot se je zgodilo v Rojah, segregacijo in stigmatizacijo. Pristopa, ki ga je država zavzela do družine, žal res ne moremo oceniti kot primer dobre prakse. Velik delež dela z družino so nase prevzele nevladne organizacije, ki so opravile veliko delo, a se tudi to kaže kot premajhen vložek v tako kompleksnih primerih socialne izključenosti.
Mladina
