Kakšen je smisel modernega športa, se sprašujemo gledalci, kar nas je še ostalo, ob gledanju tekem v alpskem smučanju. Komentatorji in njihovi strokovni sodelavci v glavnem govorijo samo še o poškodbah in podajajo informacije o tem, kateri tekmovalci so poškodovani. Ali pa o tem, kateri smučarji so se po krajšem ali daljšem obdobju po poškodbah vrnili.
Alpsko smučanje je očitno vojna, v kateri štejemo ranjence kot v kakšnem distopičnem športnem filmu, kjer lastniki in direktorji klubov in reprezentanc pritiskajo na svoje gladiatorje, da gredo do bridkega konca. Obenem poslušamo različne strokovnjake, ki še vedno trdijo, da morajo biti proge v alpskem smučanju težke, ledene (saj veste, da organizatorji radi dodajo nepredvidljive valove), da potem res lahko zmagajo samo najboljši. Kot da bi na košarkarski parket dodali še nekaj lukenj, da bi bilo vse skupaj težje, kajne?
Smučarski funkcionarji enostavno ne razumejo, da bo počasi zmanjkalo tekmovalcev, ki se bodo šli noro spuščanje v doline po ledenih progah s posebnimi ovirami. V Sloveniji jih zelo očitno že zmanjkuje. V slalomu pri moških sploh nimamo tekmovalca v svetovnem pokalu, pri ženskah smo zaradi hudih poškodb (Neja Dvornik ima dvojni zlom noge s proge v Gurglu, Andreja Slokar strgane kolenske vezi) izgubili obe, ki bi lahko realno tekmovali za medalje na olimpijskih igrah, ki bodo čez nekaj tednov v Cortini.
Za reprezentance, ki imajo po deset kolikor toliko enakovrednih smučark, so poškodbe treh ali štirih manjša katastrofa, tako kot pri Sloveniji, kjer je vsaka poškodba tragična. Tako za tekmovalke kot za reprezentanco in konec koncev tudi za navijače.
Nedeljski dnevnik
