Sodne prakse o vročini kot napaki stanovanja pri nas sicer še ni; sodišča so klimatske naprave do zdaj obravnavala le kot vprašanje soglasij etažnih lastnikov in inšpekcijskih odstranitev s fasad. Razlaga, ki jo zagovarjam, si bo torej pot morala šele izboriti. Ker pa je nesmiselno čakati, da bo ledino z negotovim izidom oral posamezen najemnik v prvem testnem sporu, razvoj prava skozi sodno prakso pa je počasen in drag, je zakonodajo smiselno dopolniti vnaprej.
Predlog je preprost in stopnjevan. Prvič, po oregonskem zgledu naj zakon določi, da lastnik najemniku ne sme brez stvarno utemeljenega razloga odreči soglasja za namestitev hladilne naprave ali senčil na najemnikove stroške; hkrati naj se olajša pridobivanje soglasij etažnih lastnikov. Drugič, pri novogradnjah in celovitih prenovah naj predpisi poleg ogrevanja zahtevajo vsaj pripravo za hlajenje in učinkovito zunanje senčenje – da problema ne bomo reševali izključno z energetsko potratnimi napravami, četrt stoletja stari pravilnik o prezračevanju pa naj se končno posodobi. Tretjič, za javna in neprofitna najemna stanovanja, pri čemer je odgovornost skupnosti največja, naj se postopno uvede najvišja dopustna poletna temperatura kot sestavina primernega stanovanja. Vse to mora spremljati socialna komponenta, subvencije za hlajenje energetsko revnim gospodinjstvom, sicer bo pravica ostala na papirju prav za tiste, ki jo najbolj potrebujejo.
Pravica do ogrevanega stanovanja je nastala kot odgovor na ponavljajoče se tveganje za življenje. Podnebne spremembe so ustvarile zrcalno tveganje. Štirinajst tisoč presežnih smrti v enem samem tednu je dovolj poveden razlog, da hlajenju končno priznamo tisto, kar ogrevanju priznavamo že stoletje: da ni udobje, ampak pogoj primernega stanovanja.
Vir: Delo