Odzivi protagonistov te instalacije na objavljena mnenja (Delo, 28. maja: Ljubljanski urbani tuš razdvaja mesto), pa nikakor ne. Zaznati je sledi užaljenosti, da sploh kdo dvomi v njihovo odločitev. Kar pomeni, da je preizpraševanje o urbanističnih postulatih lokacije vodnjaka in konceptualnih nesmislih izbrane rešitve brezupno. Legitimirajo celo absurd, da bo vodnjak, ki naj slavi ljubljansko pitno vodo, opremljen z opozorilom, da voda iz njega ni pitna. Ne ostane nam drugega, kot da se sprijaznimo s kukavičjim jajcem nekdanjega mestnega urbanista in somišljenikov.
Marko Apih, arhitekt
