Nemško govoreča manjšina, ki je bila v Kraljevini Jugoslaviji priznana kot avtohtona manjšina, v samostojni državi Sloveniji tudi po 30 letih ni priznana kot manjšina/narodna skupnost, saj jo politika žaljivo imenuje »etnična skupina«. To je tako, kot če bi rekli, da so Romi Cigani, ali pa bi koroškim Slovencem rekli »Windische«. Namerna žalitev. Dokaz za to je intervju dr. Danijela Grafenauerja, ki je 15. julija 2023 v časopisu Delo poudaril, da Avstrija vse bolj ultimativno postavlja na politično agendo nemško govorečo skupnost v Sloveniji. Sama jo imenuje manjšina, Grafenauer pa jo imenuje »ostanek ostankov« Nemcev pri nas, maloštevilno etnično skupino prebivalcev, ki niti zdaleč ni manjšina. Tudi Ksenija Škrilec v intervjuju (Delo 7. oktobra 2023), pravi, da je »nemško govoreča skupnost uspešen trik avstrijske diplomacije, da relativizira svojo odgovornost do slovenske manjšine«.
Če bi bila nemško govoreča manjšina v Sloveniji uradno priznana, bi moral biti Urad vlade RS za narodnosti pristojen tudi za to nemško govorečo manjšino, vendar ta urad v svojem pisnem odgovoru trdi nasprotno.
Slovensko zunanje ministrstvo pravi, citiramo, da so »pravice pripadnikov nemško govoreče 'Volksgruppe', torej pravilno narodne skupnosti, zagotovljene v 61. členu slovenske ustave«. Vendar tudi to ne drži. Nemško govorečo manjšino slovenska politika striktno imenuje samo »etnična skupina«. In 61. člen ustave govori le o »narodu/Nation« in o »narodni skupnosti/Volksgruppe«, ne pa o »etnični skupini«. Tega izraza slovenska ustava ne pozna.
Slovensko zunanje ministrstvo še trdi, da (citat) »slovenska vlada z njimi že vrsto let vzdržuje dialog v okviru medresorske delovne skupine«. Ena ali dve dveurni seji na leto so namreč naši monologi. Predstavniki ministrstev se na sejah izgovarjajo, da nimajo pristojnosti. To dokazujejo tudi zapisniki sej. Sprejet je bil celo sklep, da bodo pristojna ministrstva v Sloveniji pri pripravi novega programa dela za kulturni sporazum med Slovenijo in Avstrijo za obdobje 2023–2027 obravnavala pisne predloge predstavnikov nemško govoreče narodne skupnosti.
Vendar iz te zavezujoče odločitve ni bilo nič, zasedanje slovensko-avstrijske mešane komisije na Dunaju pa se je zataknilo že na samem začetku, ko je avstrijska stran zahtevala popravek prevoda nemške besede »Volksgruppe«, saj je slovenski prevod »skupina/Gruppe« napačen, pomensko pravilen prevod je »narodna skupnost/Volksgruppe«. Tako kot je semanitično narobe Slovenska republika (ker je to uradno ime za Slovaško). V zapisniku mešane komisije je celo zapisano: »Delegaciji sta vztrajali pri svojih stališčih o zgoraj navedeni točki.« Toda na koncu podpisanega kulturnega sporazuma med Slovenijo in Avstrijo piše, da sta oba izvoda (nemški in slovenski) »in gleicher Weise Authentisch/ sta besedili enako verodostojni«; pozoren bralec pa bo ugotovil, da to sploh ni res.
Slovensko ministrstvo za zunanje zadeve v nadaljevanju zapiše: »In zagotavlja sredstva za ohranjanje njihove kulture in jezika.« Ministrstvo za kulturo je v letu 2024 desetim kulturnim društvom razdelilo le 48.000 evrov za 30 projektov v vrednosti 99.000 evrov. S čim manj subvencijami namreč slovenska politika želi doseči, da ta kulturna društva nemško govoreče manjšine čimprej zamrejo, da bi uradno dokazali, da ni več niti »ostanka ostanka«.
Leta 2024 je slovenski parlament sprejel zakon, s katerim je šest neavtohtonih »narodnih skupnosti« iz nekdanje Jugoslavije, ki so prišli v Slovenijo kot ekonomski migranti, priznal kot narodne skupnosti, čeprav niso omenjeni nikjer v slovenski ustavi. In a je morda to (citiram iz avstrijskih medijev), da »slovenska vlada ohranja dobro sodelovanje z nemško govorečimi v Sloveniji«, le dvoličnost, ko eno govorijo v Sloveniji, v tujini pa hlinijo?
P. S.: Vse organizacije koroških Slovencev so mnenja, da je treba nemško govoreči manjšini v Sloveniji čim bolj ustreči.
Jan Schaller, predsednik Zveze Kočevarjev in Štajercev v Sloveniji, Maribor
