S katerimi dejavniki je desnica nagovorila in pregovorila volilce in volilke, da so obkrožili proti? Odgovor je jasen: to je bila mešanica sovraštva do levice in strahu pred smrtjo. To mešanico jasno izraža eno od gesel, ki ga je desnica stalno ponavljala in ki je bilo zapisano tudi na plakatih, s katerimi so polepili Slovenijo: »Zoper levičarsko kulturo smrti!« Strah pred smrtjo je eksistencialna travma, katere nepredelanost in kulturna nepospravljenost nista značilni samo za Slovenijo, ampak za celoten Zahod. In to travmo je slovenski desnici uspelo spariti s sovraštvom do levice. Torej s tem, kar je sicer tradicionalno lepilo desnega slovenskega volilnega telesa.
Logika je bila pravilna. In je delovala. Samo sovraštvo do levice ne bi pripravilo zadostnega števila desnih volilcev in volilk do tega, da bi šli volit. Sovraštvo sicer trajno prežema desni del volilnega telesa, vendar samo po sebi drsi v prazno, če ni zraven konkretnega političnega cilja. Te ali one politične teme. Torej teme, na podlagi katere lahko tudi slabo pismeni desni volilci in volilke na intuitivni in čustveni bazi zorganizirajo to sovraštvo v konkretno politično moč. Tokrat je desnica zadela v polno kot že dolgo ne: sovraštvo do levice ji je uspelo spariti s strahom pred smrtjo. Torej s strahom, ki ga pozna vsak slovenski volilec in volilka. Ne glede na to, ali je ali ni pismen. Politično ali kako drugače.
Nauk je jasen. In nevaren. Bolj ko bo slovenski desnici uspevalo pariti sovraštvo do levice s temami, ki ne potrebujejo nobenega posebnega znanja in razumevanja, bolj bo politično uspešna. Strah je takšna tema. Strah je namreč univerzalno čustvo. Ki je za Slovence ključno. Ker nadomešča klasično moralno instanco. Po domače vest.
Večer
