Zapisane obljube o »umirjeni razpravi«, »strokovnosti« in »preiskovalnem pristopu« so gotovo odgovor na stanje, ki ga ni bilo več mogoče prikrivati.
Tarča, paradna preiskovalna oddaja javnega servisa, je nastala v tradiciji slovenskega preiskovalnega novinarstva, ki je v devetdesetih in prvem desetletju novega tisočletja temeljila na terenskih raziskavah, natančnem delu z dokumenti in jasnih uredniških standardih. Oddaje kot Tednik ali zgodnji dokumentarno-preiskovalni formati so gradile zaupanje na delu, ne na dramatičnosti. A Tarča se je postopoma spremenila. Preiskovalni segmenti so ostali, včasih celo zelo solidni, vendar so bili vedno pogosteje porinjeni v ozadje zaradi studijskih dvobojev, ki so bili bolj konfliktni kot informativni.
Zelo moteče je za mnoge gledalce postalo prekinjanje, kjer so bili gostje, tudi ko so razlagali ključne podatke, pogosto odrezani sredi odgovora. Ne zato, ker bi se poskušala razčistiti nejasnost, temveč zato, ker je dramaturgija oddaje narekovala ritem, ki je privilegiral napetost. Preiskovalna oddaja, ki stalno prekinja argumente, postane sama sebi največja ovira. Druga slaba praksa je bilo razmerje med raziskovalnim in studijskim delom. Uvodni prispevki so postali zgolj formalnost pred prihajajočim spopadom v studiu. Tam pa smo prepogosto gledali, kako se razprava oddaljuje od dejstev, kako gostje preusmerjajo teme, kako je voditeljica izgubljala rdečo nit in kako se je uredniška struktura razblinila v kaos. Tretji problem pa je bila zamegljena vloga politikov. Pogosto so prihajali v oddajo kot komentatorji dogajanja, ne kot tisti, ki morajo odgovarjati za svoje odločitve. To je diametralno nasprotje preiskovalne logike, kjer bi moral biti poudarek na odgovornosti.
Reforma, ki jo napoveduje RTV, pomeni verjetno težnjo po preživetju oddaje. Premik k dokumentarnemu delu, strokovni analizi in jasni razmejitvi med politiki kot nosilci odgovornosti ter strokovnjaki kot razlagalci ozadja naj bi bil skladen z mednarodnimi standardi preiskovalnega novinarstva. Predvsem pa je to zame priznanje, da konflikt sam po sebi ni vsebina – in da se javni servis ne more zanašati samo na adrenalinske učinke, ki pritegnejo pozornost.
A da bo Tarča uspešna, ne bo dovolj postaviti nova pravila v PPN. Preiskovalno novinarstvo zahteva čas, ekipe, dostop do dokumentov, uredniško integriteto. Zahteva tudi sposobnost, da se politika povabi takrat, ko mora odgovarjati, ne takrat, ko ta išče oder. In močno upam, da bo v prihodnje na prvem mestu res zavezanost resnici in ne spektaklu.
Polona Jamnik, Bled
