Od jutra do večera in še pozno v noč mediji skoraj vsake pol ure nekaj povedo o tem, kako si Golob prizadeva, da bi letos v Sloveniji praktično vsi zaposleni prejeli božičnico, ki menda niti ne bi bila majhna. Skratka, kakorkoli gledamo, Golob se s svojo vlado kot lev bori za delovno ljudstvo, da bi prejelo božičnico. Ta beseda se bo letos navsezadnje znašla še na začetku katerega od predvajanj slovenske himne. Koliko težav bo povzročila ta božičnica, to pa Goloba sploh ne zanima.
Ni moj namen, da bi v pričujočem članku pisala o problemih, ki bi nastali na različnih področjih slovenskega gospodarstva, financ in etike oziroma pravičnosti pri plačevanju božičnice. Osvetliti se mi zdi potrebno zlasti politični pomen boja Goloba, boja na življenje in smrt, da bi vsaj zaposlenim v javnem sektorju izplačal dobre božičnice. Ta predsednikov boj je v medijih namreč že tako vsiljiv, da smo se poslušalci in gledalci prav prisiljeni vprašati, kaj vsa ta božičniška propaganda v resnici pomeni.
Osebno sem se najprej vprašala, zakaj je Golob sploh izbral za nekdanjo jugoslovansko trinajsto plačo tako versko obarvano ime, kot je ime božičnica. Zaradi sebe in svoje, kolikor mi je znano, vse prej kot krščanske kulture, kaj šele vere, prav gotovo ne. Ozadje preimenovanja trinajste plače v božičnico – in samo še v božičnico – je očitno politične narave. Pa ne zato, ker bi stranka Svoboda morda sprejela med svoje vrednote in v svoj program kake krščanske projekte. Kje neki. Ne bo pokopov pobitih in še nepokopanih žrtev komunistične revolucije, nikoli pravno obtoženih in nikoli pravno obsojenih. Ne, Svoboda nima takšnega namena, tudi ni njena vrednota pokopavanje žrtev komunizma. Župan Ljubljane bi imel takšno vrednoto – ali celo pokope – za državno izdajo. Poleg tega Golob pripravlja zakon o postopnem ukinjanju katoliških vrtcev. Vzgoja v naših vrtcih ne bo smela biti nikjer več verska. Morala bo biti ateistična. Kar zadeva politično prepričanje velike večine članov stranke Svoboda, skoraj nihče še ni kadarkoli izjavil, da se odreka komunističnim vrednotam.
Ker pa bi Robert Golob ob naslednjih volitvah to svojo politiko rad še bolj uveljavil, vendar čim bolj neopazno, si je vtepel v glavo, da bo to storil s pomočjo ene od slovenskih desnih strank. Skoraj gotovo z NSi, menda najbolj krščansko od vseh slovenskih strank. Pa si je misli Golob: »Ma, ni vrag, če je Kardelju in Kidriču ratala taka fina revolucija prav s pomočjo Kocbeka in kocbekovcev, zakaj ne bi tudi meni?« In za začetek si je izmislil spravno božičnico. Naj stane, kolikor hoče. Pa še birokracija v EU bo zadovoljna zaradi njegove genialne iznajdljivosti.
Frančiška Buttolo, Ljubljana
