Eden izmed bistvenih mejnikov je bila uvedba brettonwoodskega sistema leta 1944 in s tem postavitev dolarja v središče mednarodnih trgovinskih odnosov. Z Marshallovim planom iz leta 1948 je bila odobrena ameriška pomoč povojni zrušeni Evropi in s tem vzpostavljen kolonialistični odnos, saj so ZDA nadzorovale investicije v evropsko obnovo. Evropska unija, ki se je razvijala v različnih etapah in ki je postala, s prenosom suverenosti posameznih njenih članic, naddržavna tvorba, je vsebovala že od samega začetka paradigmo neoliberalizma.
Padec berlinskega zidu leta 1989, kar zanimivo sovpada z balkanskimi vojnami ter razpadom ZZSR in Jugoslavije, je izničil še edini branik neke vrste ravnotežja med dvema konceptoma gospodarjenja in družbene ureditve in vnesel še dodatne pospeševalce lomljenja državnih in osebnih identitet z zahtevanimi strukturnimi spremembami: od privatizacij nekoč državne in družbene lastnine, do postopnega razvrednotenja dela z zniževanjem plač, naraščajem brezposelnosti, razširjanjem prekarnega dela in zniževanjem ravni znanja od udejanjenja sistemske korupcije in zamenjave moralnih vrednot, od uvedbe evra, kot metode vladanja, do sprožanja nenadzorovanih množičnih migraciji.
Evropejci smo se znašli v bistveno spremenjeni panorami zahodnega kapitalizma, ki so jo povzročili prej omejeni obstoječi trendi in ki so omogočili vzpon bolj koncentriranega, oligarhičnega in avtoritativnega kapitalističnega načina oblasti v obliki nekega neo-fevdalizma. Na primer, število milijarderjev, ki razpolagajo z bogastvom, enakim 50 % najrevnejših na svetu, se je med letoma 2009 in 2018 zmanjšalo s 380 na 26.
Temelj, okoli katerega se vrti sedanja evropska katastrofa, je usihanje osebne in narodne identitete. Na kulturni ravni je Evropa kot celota postala bedna veja ameriških fakultet. Od devetdesetih let prejšnjega stoletja je vsaka zahteva po evropski kulturni avtonomiji v bistvu izginila. Na ravni ekonomske teorije so izginile vse avtonomne obravnave, ki ostajajo le opombe ali zastarela poglavja zgodovine, in jih nadomeščajo le moderne sinteze ekonomske znanosti. Na jezikovni ravni je pozornost do maternega jezika in bogastva drugih evropskih jezikov nadomestila drugorazredna angleščina, ki zdaj predstavlja želeni višek »internacionalizacije«. Problemi običajev, ki so se Ameriki že pred štiridesetimi leti poudarjeno pojavili in razvnemali, od rasizma do politične korektnosti, so se silovito uvozili v Evropo in zavzeli središče dogajanja. Celoten sektor humanističnih znanosti je nazadoval v smislu specializacije, ki ga spreminja iz šol državljanstva v niše zabaviščnih parkov, ki so strogo neškodljivi za tiste na oblasti.
Evropejci, več ali manj, se zavedamo svoje brezobličnosti in podrejenosti, vendar smo osiromašeni vzvodov, da bi povezani dvignili glavo v uveljavljanju svoje osebne in skupnostne identitete ter svojih interesov.
Črt Tavš, Koper
