V Butalah so tako Butci kot Talci radi razmišljali globoko, tako globoko, da so se njihove misli večkrat izgubile v lastni luknji. Kot običajno so se spet zbrali na občinskem trgu, ker so hoteli premisliti, ali gre Butalam dobro ali slabo.
Začne bivši župan: »Ko smo bili mi na oblasti, je bilo odlično! Zdaj, ko ste vi, ni pa nič!« Novi župan takoj doda: »Počakaj malo. Če ni nič, potem je isto kot prej. In če je isto kot prej, potem mora biti odlično!«
V Butalah so imeli ljudje radi red in mir. Ne tistega, kjer se nekaj novega dogaja, temveč tistega, ko vse lepo stoji na miru. »Če se nič ne zgodi,« so rekli, »potem je vse prav«. Ta nič so gojili tako, da ves mandat niso naredili nič, pred volitvami pa so župani predlagali take spremembe, za katere so vedeli, da v novem mandatu ne bodo sprejete. Tako so imeli izgovor na vprašanje: »Kaj pa ste v svojem mandatu naredili?« Oni so vendar predlagali, pa ni bilo sprejeto.
In so volili, se prepirali, pa spet volili. Eni in drugi so kričali: »Ko smo bili mi na oblasti, je bilo odlično! Zdaj, ko ste pa vi, ni nič!« Tedaj vstane modri Joža, ki ni spadal v nobeno skupino, pogladi brke in reče: »Poslušajte, Butalci moji. Če zdaj ni nič, potem je enako kot prej. In če je enako kot prej, ko je bilo odlično, potem mora biti tudi zdaj odlično!« In so vsi kimali, ker je govoril razumno. Razum pa je v Butalah redka reč, kadar se ujame. Joža pa je nadaljeval: »Če je bilo včeraj odlično, novosti pa ni, je še danes tako, in če se tudi jutri nič ne zgodi, potem bo pojutrišnjem še vedno tako kot danes. Torej ne bo slabše, ne boljše in to je najboljše, kar lahko imamo!«
Zato so sklenili, da si za župana izvolijo moža, ki jamči, da se ne bo zgodilo prav nič. Kandidat za novega župana, po imenu Janez Robert, naj bi držal obljubo. Lipa na trgu bo še naprej rastla postrani, ura na občini bo še vedno zamujala dve uri, ceste bodo imele iste luknje in ljudje iste pogovore. Če pa bo kdo godrnjal, da bi se vendar kaj spremenilo, ga bodo pograbili modreci in mu rekli: »Kaj ti pa je? Hočeš, da bo slabše? Saj zdaj nič ni, in nič je vendar odlično!« Zato so dan volitev v Butalah razglasili kot praznik, Dan niča. Ni parade, ni govorov, ni niti zastave.
Tako so in bodo Butale živele dolgo in srečno, v popolnem miru, kjer se jutri ni in ne bo nikdar ločil od danes, in kjer je bilo in bo vse točno tako, kot mora biti, ne boljše, ne slabše, temveč čisto prav nič.
Tomaž Šumi, Lesce
