Zgodilo se je v Butalah takole. Lojzek je čakal na sprejem pri odvetniku Zolznu. Tam je v čakalnico slišal, da je župan podelil pravico odvažanja in prodaje gnoja, čeprav Butale za to že imajo posebno službo. Vest se je spremenila v čvek, ki se je glasil, da je Zolzn županu dal kuverto, le-ta pa je Bumbarju napisal papir, da lahko odvaža in prodaja butalski gnoj. Jasno, med Butalci je bil čvek dopolnjen s tem, da je Bumbar moral dati Zolznu dve kuverti, eno odvetniku, drugo pa za župana.
Pa je to, kar je slišal, Lojzek čveknil v gostilni in butalsko resnicoljubje se je začelo. Takoj se je oglasil odvetnik župana Smuti in butalsko odločno zanikal, da njegov klient sploh nikoli še ni videl Bumbarja. Torej župan ni dobil nič, ker se morata dajalec in prejemnik poznati. To je prva butalska odvetniška resnica.
Bumbarjev odvetnik Džus je tudi poudaril, da njegov klient župana sploh ne pozna in je eno kuverto le predal Zolznu, za njegovega prijatelja. Ker sta kar dva odvetnika povedala svoje, in ker velja v Butalah kot resnica zadnja izjava odvetnika, tu pa sta bila kar dva, je jasno, kaj je resnica.
Oba odvetnika sta napovedala tožbo proti Lojzku, zaradi klevetanja.
Lojzek pa do svojega odvetnika Džema, kateremu je povedal, da ni bil sam v čakalnici, ter, da je isto slišal tudi Franček. Džem odvetnik, ki nekaj da na svoj stan, je takoj obvestil o tem Smutija, Zolzna in Džusa, ter predlagal sestanek vseh štirih.
Dobili so se in sklenili, da morajo od župana in Bumbarja, vsak od njih dobiti ekstra honorar. Lojzku pa bo Džemo razložil, da mu je uspelo, da ne bo tožen, če mu da še ekstra honorar.
Zadnja odvetniška resnica se je glasila: »Ugotovili smo, da ni bilo nobenih protipravnih ravnanj. Odvetnik Zolzn s kuverto ni bil pri županu, ampak jo je oddal na pošti. Naslovnika se ne spomni. Župan ostaja župan. Zolzn je opran vseh očitkov. Bumbar odvaža in prodaja gnoj. Lojzek pa naj si redno umiva ušesa, kupi obliž za usta in varčuje za odvetniške storitve.«
Tomaž Šumi, Lesce
