Kot enega prvih ukrepov v tej smeri sem razumel zamenjavo ministrice za notranje zadeve in generalnega direktorja policije, ki naj ne bi izvajala pričakovanih kadrovskih menjav v vrhu policije. Nezaupanje v policijo je šlo tako daleč, da naj bi si premier omislil celo lastno osebno varovanje.
Organi za notranje zadeve so, verjemite, živ organizem. Poseganje kar tako v njihovo strukturo je lahko nevarno početje. Namesto tako imenovane »želene« depolitizacije policije se je po moje zgodila »razorožitev« policije, kar se kaže v padcu učinkovitosti policije na vseh nivojih izvrševanja njenih temeljnih nalog varovanja življenja ljudi in njihovega premoženja. Posledica: smrtna žrtev v Novem mestu.
Za sanacijo skrajno neljubega dogodka v Novem mestu so člani sekretariata za nacionalno varnost vladi predlagali aktiviranje 37. člena zakona o obrambi, po katerem lahko vojska sodeluje s policijo. S tem predlogom je sekretariat priznal, da je z učinkovitostjo policije nekaj hudo narobe, in da naj ji priskoči na pomoč slovenska vojska, ki pa pri izvajanju nalog ne bo imela policijskih pooblastil.
Vsakdo, ki je služil vojaški rok, ve, da vojak ne potrebuje policijskih pooblastil. Za vojaka je najpomembnejše, da je izurjen, da zna uporabljati čim več vrst orožja, konkretne naloge pa izvaja po ukazu. In tu ima po mojem mnenju prav skeptična predsednica republike Nataša Pirc Musar, da bi s tresočo roko kot vrhovni poveljnik slovenskih obrambnih sil podpisala ukaz o uporabi vojske za zagotavljanje javnega reda in miru.
Vid Drašček, Vrhnika
