Türk je domneval, da evropske izjave v prid Ukrajini ne bodo ničesar spremenile in da Evropska unija preprosto ni enakopraven igralec trem glavnim svetovnim igralcem: Ameriki, Kitajski in Rusiji. Današnji položaj je primerjal z jugoslovansko krizo, ko so leta 1995 po obotavljanju Evropejcev problem BiH morali rešiti Američani z Daytonskim sporazumom.
Takrat so Američani vendar skupaj z Evropejci reševali in rešili evropski problem, ki je ob koncu hladne vojne nastal zaradi razsula komunističnega sistema v Jugoslaviji in Sovjetski zvezi, pri čemer je bilo to razsulo glavni cilj zahodnega sveta in predvsem Amerike. ZDA so takrat dosegle poraz dednega sovražnika v Moskvi in temu je sledilo obdobje ruskega prilagajanja evropskim in ameriškim standardom.
Tolikokrat so kakšni državniki ali diplomati svetovali – tudi nam: do facts, create facts ... Evropa mora pomagati Ukrajini z vsemi sredstvi. Ukrajina se nas tiče, to ni zgolj stvar Ukrajincev (ali pa Američanov); in zdaj, ko jo je Trump vrgel pod avtobus, kot se temu reče, oziroma pod tank, je treba povečati pomoč Ukrajini z vsem, kar premoremo in narediti resen načrt oboroževanja v Evropi. To ne more biti več business as usual pristop z obljubami in procenti. Treba je biti bolj ambiciozen in bolj kreativen.
Türk pa gladko pristaja na sprejetje stanja, ki pomeni sprejetje kršitve načel, na katerih stojijo Združeni narodi in mednarodno pravo. In Türk pri tem seveda ni osamljen.
