Vsak dan ponovno opazujemo nove zločine izraelske države, opazujemo obupane, trpeče, iznakažene palestinske otroke, katerih življenja so za izraelsko vojsko vredna manj kot življenja psov, kot je nedavno zapisal Gideon Levy.
Beremo Milharčiča, Videmška, Mašo Gessen in druge poznavalce razmer na Bližnjem vzhodu, ki tudi sami vse bolj resignirano spremljajo dogajanje in izgubljajo upanje. Poslušamo Jezida Sajiga in Francesco Albanese, poslušamo o stoječih ovacijah v ameriškem kongresu ob govoru Benjamina Netanjahuja, poslušamo o nedojemljivem ravnanju Nemčije, ki kriminalizira vsako obsojanje Izraela in v kateri v državnih službah orwellovsko odpuščajo ljudi, ki si upajo javno izraziti podporo Palestini. Beremo o škandaloznem ravnanju veleposlanikov G7, ki so bojkotirali komemoracijo ob obletnici atomske bombe v Hirošimi zato, ker nanjo župan ni povabili veleposlanika Izraela. Beremo o zločinskem ravnanju judovskih priseljencev, ki na zahodnem bregu ob podpori izraelske vojske izvajajo gnusen teror nad staroselskim palestinskim prebivalstvom. Gledamo posnetke mučenja palestinskih zapornikov v izraelskih zaporih. Poslušamo govor Samuela Žbogarja v varnostnem svetu Združenih narodov, v katerem obsodi izraelski napad na šolo v Gazi, v katerem so uspešno razstrelili 100 Palestincev, a krivdo takoj prisodi Hamasu, ki naj bi se skrival za civilnim prebivalstvom. Beremo izjave Tanje Fajon, ki vabilo obtoženi vojni zločinki za udeležbo na BSF utemeljuje s potrebo po slišanosti obeh strani. Da bi bil vabljen tudi predstavnik Hamasa, ni bilo zaslediti.
Vsi se zavedamo, kakšen gnusen zločin se odvija pred našimi očmi. Ob tem nas boli, ob pogledu na trpljenje nedolžnih ljudi nam gre na jok, v nas raste gnev. A smo v glavnem tiho. Nekateri včasih tako ali drugače protestiramo, a brez pravega upanja. Večini se je uspelo nekako prepričati, da, to kar se dogaja v Palestini (Sudanu, Ukrajini …), v resnici ni naš problem in da itak ne moremo ničesar spremeniti. A to seveda ni res.
Genocid v Gazi seveda je tudi naš problem. Vzgojeni v egocentrizmu »razvitega« sveta nismo sposobni razumeti, da je svet mogoče videti in razumeti tudi z drugačne perspektive, ki, ker je drugačna kot naša, ni nujno napačna. Ne zmoremo sprejeti dejstva, da se geopolitika sveta nezadržno in radikalno spreminja, z njo pa tudi razmerja vpliva in moči, kar še posebej boli ZDA, ki so vse od padca železne zavese udobno vladale svetu. Kot državljani Evrope pristajamo na na politiko, ki nam jo vsiljuje država, ki je pod pretvezo širjenja svobode in demokracije posredno ali neposredno vpletena v skoraj vojne in vojne zločine, ki so se in se še dogajajo v svetu, država, ki se je vzpostavila z genocidom in je še vedno globoko prežeta z rasizmom. Tako smo sokrivi zločinov, ki se izvajajo v našem imenu in ki naj bi se izvajali v našo korist. Vedno večji del sveta z druge strani pogleda se vse bolj zaveda svoje moči, nas pa upravičeno vidi kot del svojega problema. Strahote v Gazi so naš problem tudi zaradi dejstva, da je genocid le ena od manifestacij skrajne sprevrženosti sistema, v katerem živimo. Da o njegovi dvoličnosti in globoki razgradnji moralnih norm ter zatonu humanosti niti ne govorimo.
Seveda tudi ni res, da ne moremo ničesar spremeniti. Imamo namreč ustavno pravico, da z ljudsko iniciativo neposredno vplivamo na politiko naše države. Zakoni so sicer napisani tako, da nam je ta možnost karseda otežena, a s povezanim delovanjem vseh jo imamo možnost izkoristiti. Oblikujmo jasna stališča in zahtevajmo, da jih naši predstavniki brezkompromisno zastopajo v evropski in svetovni politiki. Pridružimo se skupini držav, ki so podprle Južno Afriko v tožbi proti Izraelu pred mednarodnim sodiščem. Zahtevajmo takojšnjo uvedbo sankcij proti Izraelu, ki dosledno krši mednarodno pravo, človekove pravice in v Gazi dokazano načrtno izvaja genocid. Zahtevajmo takojšno prepoved dobave orožja Izraelu in stroge kazni za tiste, ki prepovedi ne bi spoštovali. Zahtevajmo takojšno napotitev pripadnikov mirovnih sil v Gazo – v takšnem številu, da si jih tudi zločinska vlada Izraela ne bi več upala pobiti in bi lahko vzpostavili mir, ki bi omogočil pogajanja o prihodnosti Palestine v katerih bi sodelovala celotna svetovna skupnost.
Arne Vehovar, Ljubljana
