Družbena entropija se stopnjuje že desetletja dolgo. Korenine ima v obdobju 70. let prejšnjega stoletja. Tedaj je na družbeno sceno vstopil neoliberalizem in začel z dejavniki DLP (deregulacija, liberalizacija, privatizacija) v temeljih spreminjati podobo sveta. Širjenje ideologije neoliberalizma je pospešil prevrat v finančni in davčni politiki, uresničen v istem obdobju. Prinesel je spremembo smeri toka svetovnega bogastva. Danes svetovno bogastvo legalno prehaja v last ene same stotine prebivalcev, siromaši večino in poglablja neenakost. Polstoletni učinek tega procesa je podoba nepravičnega sveta, v katerem ima nekaj deset milijonov ljudi v lasti toliko svetovnega bogastva kot večina dobrih 8 milijard prebivalcev sveta. Sodobna tehnologija, kot sta digitalna tehnologija in umetna inteligenca, ni v pomoč obubožanemu prebivalstvu, temveč je uporabljena kot orodje novodobnega tehnofevdalizma. Tako smo se nenadejano znašli v svetu, ki ga Žižek opisuje kot razsulo nebes.
Razsulo nebes ni nepričakovan dogodek, saj je posledica zavestnega ravnanja političnih in gospodarskih elit. To dokazuje znanstvena študija z naslovom »Meje rasti« iz leta 1972, objavljena prav v času nastopa neoliberalizma. Na podlagi obsežnih kvantitativnih analiz so znanstveniki razkrili pogubnost modela eksponentne gospodarske rasti, ki spodbuja eksponentno rast prebivalstva, proizvodnje hrane, industrializacije, onesnaževanja okolja in rabe neobnovljivih naravnih virov. Napovedi kažejo negativno gospodarsko rast v tem desetletju in kolaps v drugi polovici tega stoletja. Če bo v prvem planu še vedno dobiček namesto modela gospodarske odrasti in pokrivanja potreb prebivalstva, se bo kolaps (zlom) uresničil.
Ob velikih tegobah človeštva se sprašujemo, zakaj proces družbene entropije več desetletij neovirano poteka kljub temu, da so naša nebesa vse bolj razsuta. Uporaben odgovor najdemo v lastnostih orodij, s katerimi demokratično izvoljeni predstavniki upravljajo svet. To so »preizkušena« orodja predstavniške demokracije, v uporabi že poldrugo stoletje. Predstavniški sistem se opira na legalnost, ki zagotavlja prevlado političnih in gospodarskih elit. Je vrstnik Wattovega parnega stroja iz leta 1781. Danes seveda predstavlja pravi politični fosil. Zakaj Wattovega parnega stroja več ne uporabljamo, vemo. Zakaj pa okostenelo predstavniško demokracijo iz tistih časov še vedno uporabljamo, pa ni zadovoljive razlage.
Da ima sistem predstavniške demokracije omejeno uporabnost, razberemo iz stopnje njegove neučinkovitosti. Demonstrira se v razmahu družbene entropije, ki prinaša celo razsulo nebes. Gre za univerzalen pojav, ki kroji tudi učinkovitost delovanja Evropske unije. Evropski politiki ne razumejo, da je pravi izhod iz krize učinkovito obvladovanje dejavnikov družbene entropije. Ključni člen je sistem predstavniške demokracije, ki izključuje neposrednost kot pot do legitimnosti družbenih odločitev. V evropskem parlamentu tako statistično vsak poslanec predstavlja 638 tisoč prebivalcev EU, v ZDA vsak član predstavniškega doma predstavlja 750 tisoč prebivalcev, vsak član senata pa kar 3,4 milijona prebivalcev ZDA. Neposredna demokratična izvolitev predstavnikov pa na raven družbene entropije nima nobenega vpliva.
Uporabno rešitev predstavlja posvetovalna demokracija, ki je seveda zahtevnejši sistem od predstavništva. Zagotavlja legitimnost, ker sprejete odločitve temeljijo na razpravi, v kateri sodelujejo strokovnjaki, politiki in kot najštevilnejša skupina naključno izbrani državljani. Uporaba sistema posvetovalne demokracije se vsled zahtevnosti omejuje le na odločanje o najpomembnejših zadevah. Te sicer predstavljajo le desetino vseh družbenih odločitev, imajo pa kar 80-odstotni vpliv na delovanje družbe in blaginjo prebivalstva. Državljani EU smo zaskrbljeni, ker evropski politiki na prvo mesto postavljajo oboroževanje, s predstavniško demokracijo neobvladljivo družbeno entropijo (z razsulom nebes) pa obravnavajo kot obrobno vprašanje.
Janez Krnc, Litija
