Prvič, merkantilistična paradigma nemškega gospodarstva, ki je s pomočjo zanje podcenjenega evra podredilo, koloniziralo in prisililo v preureditev gospodarstva držav članic EU in drugih evropskih držav, za katere je bil evro precenjen. Izvozno usmerjeno nemško gospodarstvo je slonelo na velikih, prekapacitiranih proizvodnih zmogljivostih svojih proizvodnih firm, ki so postale pomembne tudi v svetovnem merilu. Presežek trgovinske bilance ni nujno znak gospodarskega zdravja in izvoz kapitala postaja zaviralen faktor razvoja.
Drugič, Nemčija in druge države evrskega območja z višjo stopnjo produktivnosti so bile v prednosti pred državami z nižjo stopnjo produktivnosti, ker so lahko, zaradi cenejših proizvodov, širile svoja tržišča v države z nižjo produktivnostjo. Slednje bi lahko povečale produktivnost z investicijami v svoje proizvodne zmogljivosti, vendar jim tega ni dovoljevalo fiskalno pravilo in povečanje državnega dolga. Preostalo jim je zmanjševanje plač in ukinjanje javne in socialne porabe, pokojninske reforme s podaljšanjem delovne dobe in relativnim nižanjem pokojnin, vse, kar se je označevalo kot nujne varčevalne ukrepe. Skratka, poudarjeno se je zatiralo notranje povpraševanje.
Tretjič, na eni strani dominacija in na drugi strani zatiranje svobodnih iniciativ so omejevale kreativnost ljudi in inovacije v gospodarske in druge družbene dejavnosti ter zaostajanje v svetovnem merilu. Če k temu še dodamo pogubne šolske reforme, vključno z bolonjsko, je nazadovanje EU in Evrope logična posledica.
Četrtič, za »rešitev« predhodnih zablod so se isti subjekti (posamezniki, državne in predvsem naddržavne institucije) odločili žrtvovati svojo industrijo, delovna mesta in blaginjo najprej na oltarju ideologije zelenega preboja in sporne digitalizacije, kar je donosno nosilcem kapitala, ter nato s sankcioniranjem in tako prekinjanjem dobave poceni energetskih in drugih virov ter medsebojne izmenjave dobrin pod pretvezo ruske invazije. Na tej pogubni poti evrokrati še vedno vztrajajo, tokrat z močnim porastom investicij v vojaško industrijo, celo s predlogom ukinitve fiskalnega pravila in povečanjem javnega dolga.
Industrijska proizvodnja Nemčije, lokomotive evropskega gospodarstva, se od pandemije dalje hitreje znižuje v primerjavi z evrskim območjem, zaradi njene deindustrializacije, izvoza kapitala in delokalizacije njene velike industrije v druga območja sveta z ugodnejšimi pogoji, predvsem cenami energije. Ker je v strukturi EU gospodarstva temeljni člen, se njeno upadanje širi v druge države.
Samoumevni izhod je, da države članice v omenjeni strukturi postopno prekinjajo neučinkovite povezave in vzporedno postavijo svojo suvereno strukturo gospodarstva na osnovi svojih avtohtonih prednosti in neposrednih povezav z državami, ki jim je najpomembnejši proizvodni faktor delo kreativnih ljudi.
Črt Tavš, Koper
