Poleg tega pa je podžupan tudi ugotovil, da je »barjanska prst tista, zaradi katere Ljubljanica po vseh standardih ne bo nikoli povsem plavalna reka, bo pa kopalna reka po standardih, kot so jih poznali včasih«.
Gospod podžupan, ali lahko meni (ki sem namreč v rani mladosti še smel plavati v tedanjem rečnem kopališču na Špici) natančno navedete ta nekdanji standard, po katerem se je včasih navkljub barjanski prsti smelo tam še kopati v (s komunalnimi odpadnimi vodami) onesnaženi Ljubljanici, le »povsem« plavati se, kakor navajate, v njej naj bi ne smelo?
Nadalje obljubljate tudi, da boste kmalu skoraj 100-odstotno odpravili težave »s tremi vejami« (onesnaževanja), ki ste jih kot soavtor predvideli v skupni MOL-viziji. Domnevam, da so te veje (kakor sta jih označila navedena strokovnjaka iz FGG): kmetijstvo, izpusti greznic v naseljih in razbremenilniki mešanega sistema kanalizacij. Očitno pa ste prezrli njuno končno strokovno trditev, da priključitev naselij na kanalizacije ni rešitev, ki bi lahko prinesla trajno popolno odsotnost onesnaženja rek.
Kar se tiče »prve veje«, to je kmetijstva, si res ne znam predstavljati, kako nameravate hitro in obširno ustaviti obljubljeno nadaljnje izvajanje dosedanjih poljedelskih in živinorejskih dejavnosti v povirju Ljubljanice, torej po vaše na okoli tretjini slovenskega ozemlja. Zatorej z mojimi opozorili raje ostajam le na svojem strokovnem področju kanalizacij.
Najprej naj Vas zatorej opozorim, da pravilno dimenzionirane, konstruirane, nadzorovane, obratovane ter vzdrževane pretočne troprekatne greznice (po SIST DIN 4261-1) lahko z rednim občasnim praznjenjem in odvozom fekalnega blata anaerobno očistijo okoli 70 % letne dotekajoče mehansko/biološke onesnaženosti. Torej je to zgolj za okoli 20 % manj, kakor so to zmožne dobre večje tehnične aerobne čistilne naprave. Zaradi nestrokovnega načrtovanja, gradnje ter predvsem brez obveznega uradnega stalnega nadzora obratovanja, kakor tudi nerednega praznjenja in nepravilnega odstranjevanja fekalnega blata, večina naših zelo nestrokovno in pomanjkljivo grajenih ter opremljenih greznic torej praviloma še zdaleč ne dosega zahtevanih zadostnih efektov čiščenja.
Vsa naša obstoječa, praviloma v mešanem sistemu grajena, medtem hudo hidravlično preobremenjena zastarela kanalizacijska omrežja razbremenjujejo mešane pretoke preko nestrokovno in nepravilno dimenzioniranih ter konstruiranih pomanjkljivih razbremenilnih naprav. Torej ta naša že več desetletij hudo strokovno zastarela omrežja lahko zberejo in na pripadajoče čistilne naprave oddajajo letno povprečno zgolj okoli 40 % celotnih bioloških komunalnih onesnažitev.
Hudo potrebne strokovne tehnološke aktualizacije, dograditve ali sanacije teh naših desetletja strokovno hudo zanemarjenih, preobremenjenih ter tehnološko zastarelih kanalizacijskih omrežij in razbremenilnih naprav bodo torej zahtevale ogromno pravega strokovnega znanja, obsežnih praktičnih gradbenih izkušenj in milijardna finančna sredstva. Zato dvomim, da se bomo lahko kdaj koli ponovno kopali v Ljubljanici.
Žal se ne zavedamo, da nam bodo porabne vode, ki jih danes brezbrižno onesnažujemo, morale že jutri očiščene ponovno služiti za pitje, saj brez čiste vode ni življenja.
Franc Maleiner, univ. dipl. inž. kom., Ljubljana