Pa vendarle se, navkljub ustavni ločenosti od države, v imenu vere vse prevečkrat strahovito spotikajo in vtikajo v zakone, ki zadevajo vse nas.
Ne pozabimo, kako so v preteklosti volilce pozivali, naj glasujejo proti noveli zakona o zakonski zvezi, češ da vprašanja zadevajo njihovo vero in zato so se morali oglasiti. Ne pozabimo na njihov boj proti splavu in boj za omejevanje oploditve z biomedicinsko pomočjo. Pa še marsikaj bi se našlo. Glede ZPPKŽ je govoričenje o legalizaciji pomoči pri samomoru, o zastrupljenju bolnih in nemočnih, o socialnih pritiskih vrhunska traparija. Bistvo pretiranega besedičenja in sprenevedanja je, da v verski gorečnosti nalašč nočejo sprejeti pomena besed svobodno odločanje, kajti oni najbolje vedo – o tem so prepričani – kaj je dobro in kaj slabo za vernike, in očitno hočejo odločati tudi za vse ostale. Pogumni in motivirani za boj proti zakonu so tudi zato, ker jih podpira Zdravniška zbornica.
Naj Cerkev in ostali nasprotniki zakona preprosto odgovorijo na enostavni vprašanji. Zakaj posameznik ne sme imeti možnosti in izbire, da odloča sam? In čigavo je življenje posameznika?
Ne glede na izid bližajočega zakonodajnega referenduma je dovolj Cerkvenega poseganja v zakone in državo, kajti če se država ne vmešava v vodenje Cerkve, velja obratno tudi za Cerkev.
In še nasvet Cerkvenim dostojanstvenikom: ne pametujte preveč o moralnih vrednotah, ker izprijenost nekaterih ravnanj in dogajanj znotraj vaših zidov razodeva kruto nemoralnost.
Tatjana Lanjšček, Ljubljana
