Države so uvedle različne načine davčne obravnave nepremičnin, z mnogimi finesami, kot so prag, kapica, potrebe ranljivejših skupin in lokalnih skupnosti ter seveda zahteve aktualnih ciljev stanovanjske in drugih politik. Pretežni del davkov v zvezi z nepremičninami sodi v skupino davkov na premoženje. Med te sodi velik del instrumentov, s katerimi država lahko usmerja stanovanjsko preskrbo nasploh in rešuje specifične probleme. Kot opozarja OECD, so davki na premoženje pri nas zelo nizki in so zato bolj obremenjeni osebni dohodki ter prispevki za socialno varnost. Konkretno, davki na premoženje predstavljajo v državah OECD v povprečju 5,6 odstotka vseh davčnih prilivov, v Sloveniji le 1,6 odstotka.
Dobro odmerjena in smotrno naravnana skupina davkov v zvezi s stanovanjem je pri nas ostala velik neizkoriščen vir ne le za usmerjanje stanovanjske preskrbe, ampak tudi za pravičnejše razmerje med davčno obremenitvijo kapitala in drugih virov. Zato je nakazana možnost davka na nerezidenčno stanovanje absolutno dobrodošla, seveda ne brez definiranih robnih pogojev, ki bi upoštevali red velikosti premoženja, lokacijo in namembnost. Ob novem davku, čigar uvedba je posebno zahtevna, so tu še obstoječi, a zastareli in nefunkcionalni davki, ki zahtevajo modernizacijo. Na primer, k boljši ponudbi stanovanj zmerne kakovosti za dolgotrajni najem bi lahko veliko pripomoglo primerno definiranje davčne olajšave že v fazi pridobivanja (nakup in DDV), da ne omenjamo vrste neizkoriščenih davčnih olajšav za zadružna stanovanja. In seveda, nič od tega ne preprečuje, da ne bi začeli modernizirati tudi drugih davkov na premoženje, ki s stanovanji niso povezani. Delo
