Na ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport (MGTŠ) sem zato že junija lani poslal predlog, da v Nacionalni program športa 2024–2033 (NPŠ) v poglavje o financiranju vnesejo tudi ukinitev 22-odstotnega DDV na sponzorska sredstva z ustrezno regulativo v izogib morebitnih zlorab. Svoj predlog sem utemeljil s primerom Rokometnega kluba Celje Pivovarna Laško, ki je v petih letih (2018–2022) uspel pridobiti okoli 7 milijonov evrov sponzorskih sredstev, pri čemer je država zaradi 22-odstotnega DDV »kasirala« okoli 1,5 milijona evrov, kar je takrat pomenilo več kot celoletni klubski proračun za leto 2024. Iz Direktorata za šport MGTŠ so mi odgovorili šele pred kratkim, in sicer več kot sedem mesecev od datuma mojega predloga. V svojem dopisu se do predloga sploh niso opredelili in ga tudi niso vključili med finančne ukrepe v takšni ali kakršni koli drugačni obliki – »za spodbudno poslovno okolje in vlaganja v šport«, kot navajajo v NPŠ. Med ukrepi na primer predlagajo »priložnostno poštno znamko za sistemsko podporo slovenskemu športu«, vso odgovornost za ukinitev 22-odstotnega DDV pa prelagajo na ministrstvo za finance, za katerega pa tako ali tako vemo, kaj je njegova osnovna in največja skrb oziroma zadolžitev. In tudi kaj je ali bi vsaj morala biti na drugi strani skrb ministrstva (MGTŠ) v korist slovenskega športa.
Dodatno razburjenje v športnih krogih povzroča tudi javno objavljen podatek, da se je leta 2023 iz naslova športnega udejstvovanja in športnega posla v državno malho nateklo 330 milijonov evrov davkov in prispevkov, od tega pa nazaj športu le 46 milijonov evrov ali le 14 odstotkov tega zneska. Verodostojnost tega podatka sem junija 2024 preverjal na ministrstvu in dobil odgovor, da jim »točni podatki niso dostopni« ter da poznajo »nekaj različnih ocen o davčnih in drugih prilivih v javne blagajne, ki so povezani s športom«. Torej – psi lajajo, karavana gre dalje. In kakšen smisel imajo potem kakršnekoli razprave in dajanja predlogov za financiranje našega kakovostnega in vrhunskega športa?
Kot zanimivost, kako je bil vrhunski šport včasih obravnavan s strani države, navajam naslednji podatek. Po letu 1987, ko je podjetje Aero Celje počasi zmanjševalo finančni prispevek celjskemu rokometu, smo v klubu v obsežni akciji iskanja novega sponzorja najprej dobili prioriteto med vsemi klubi/društvi v občini Celje in nato še odločno finančno podporo MO Celje, ki je leta 1989 znašala okoli 50 odstotkov celotnih klubskih prihodkov – približno enako tudi leta 1990, ko smo septembra uspeli za glavnega pokrovitelja pridobiti Pivovarno Laško. Leta 2004, ko smo bili celjski rokometaši evropski prvaki in je bil naš letni proračun okoli 3 milijone evrov, je občina (država) k temu prispevala le bore 3 odstotke – je pa res, da je imel takrat klub zaradi uspehov v evropski ligi prvakov po zaslugi občine brezplačno uporabo dvorane Zlatorog za treninge in tekme vseh selekcij. Danes je ta delež občine sicer okoli 10 odstotkov, a je proračun RK Celje Pivovarna Laško komaj nekaj več kot milijon evrov.
Ob pripravljanju tega prispevka sem malce pobrskal tudi po spletu in prišel do zanimivega podatka, da bo država letos za področje športa namenila 53 milijonov evrov, za kulturo pa 325 milijonov evrov, kar pomeni šestkrat več kot za šport. Zanimiva je tudi primerjava Bloudkove nagrade (11.451 evrov) za največje športne dosežke ter enake Prešernove nagrade (30.000 evrov) na področju kulture in umetnosti, ki je v razmerju 1:2,6 v korist slednje. Enako velja tudi za Bloudkove plakete (3817 evrov) in nagrado Prešernovega sklada (10.000 evrov), ki je v enakem razmerju (1:2,6) – ali še bolj nerazumljivo, da je na primer zlata olimpijska medalja in z njo Bloudkova nagrada vredna le nekaj več (+ 1451 evrov) kot nagrada Prešernovega sklada.
Da ne bo kakšne pomote – sem velik zagovornik ter podpornik naše kulture in umetnosti in ne oporekam načrtovanemu finančnemu prispevku države, a se vendarle sprašujem, ali sta slovenska kultura in umetnost v primerjavi s športom res toliko več »vredni«. Sploh če primerjamo, koliko naših državljanov se aktivno ukvarja s športom in telesno aktivnostjo ter na drugi strani s kulturo in umetnostjo, in če primerjamo domačo ter mednarodno odmevnost in publiciteto dosežkov našega športa ter kulture in umetnosti, če omenim le zadnje dogajanje okoli Luke Dončića. Samo po sebi se ob tem in kot primer postavlja dodatno vprašanje tudi v zvezi z državnim financiranjem Slovenskega ljudskega gledališča Celje, ki je v zadnjem obdobju znašalo okoli tri milijone evrov ali trikrat več, kot Mestna občina Celje namenja za vseh 67 športnih klubov in društev. Vem, da sta zanimanje in prispevek sponzorjev za kulturo in umetnost mnogo manjša kot pri športu, pa vendarle.
In, kako pomenljivo, prva Zdravljica je ob letošnjem kulturnem prazniku zadonela v čast našega športnika – navsezgodaj zjutraj smučarski skakalki Niki Prevc v daljnjem Lake Placidu.
Andrej Šušterič, Proseniško
