Ko piše o dvojnih vatlih glede časa, ki ga za pametne telefone porabimo otroci oziroma odrasli (odrasli več kot otroci, pa otrokom očitamo, da so cele dneve na telefonih), se je z njegovim stališčem mogoče strinjati. Verjetno je nekaj resnice tudi glede dvojnih vatlov pri financiranju medijev (našim več denarja, ne-našim manj – velja za vse vlade). Nikakor pa ni mogoče sprejeti njegovega zelo neprimernega in žaljivega enačenja Slovenije in Severne Koreje samo zato, ker imamo/smo imeli več levosredinskih vlad. Seveda pa tudi ne njegovega razpredanja o dvojnih vatlih glede agresivnega feminizma, enakosti spolov ali skupnosti LGBTIQ+ (medtem ko po ulicah paradira ta ali ona skupnost z mavričnimi zastavami, bi po njegovem nastal pravi vihar, če bi na ulicah paradirali tisti, ki prisegajo na zakon moža in žene oziroma jim je ta zveza ljubša kot istospolna – to on poimenuje dvojni vatli). G. Gošte pri tem spregleduje, da tukaj ne gre za dvojne vatle, ampak za vprašanje (ne)spoštovanja človekovih pravic. Če bi vsi ljudje vsem ljudem priznali temeljne človekove pravice in bi vsi ljudje vsem ljudem dovolili, da si svoje osebno, partnersko, družinsko življenje uredijo v skladu s svojimi čustvi, občutenji, željami, prepričanji, hotenji, potem ne bi bilo nobene potrebe po takšnih ali drugačnih paradah; vsi ljudje bi lahko zadovoljno živeli svoje življenje in za vse bi veljali enaki vatli. G. Gošte, kaj pravite, a ne bi bilo lepo živeti v takšnem svetu.
Drago Kopušar, Hrastnik
