No, sam mislim, da gre tu za revno vzgojo današnjih že odraslih, posledično pa tudi mladih, v empatičnem reagiranju (ker jih starejši tega niso znali priučiti). Višjo stopnjo empatije naj bi dosegale osebe, ki imajo vrojenih več zrcalnih nevronov. Opiram se na razmišljanje v knjigi dr. Golemana Čustvena inteligenca, da je empatija nam vsem vrojena, le da jo v procesu vzgoje (socializacije iz deteta v odraslo osebo) starši in okolje »povozijo«. Kakor bi otrok to občutenje »pozabil«, zato se mora tega znova naučiti.
Bojim pa se, da današnji starši in odrasli, ki vodijo/vzgajajo otroka na poti v odraslost, tega ne bodo zmogli. Zato, ker živijo v dobi, ki jo določa svetovnonazorsko prepričanje, ki podpira skrajni individualizem (to izhaja iz družbenopolitičnega sistema). Spremeniti pa tega sistema ne bomo mogli ne samo zato, ker današnji odrasli ta sistem vsestransko sprejemajo in živijo, ampak zlasti zato, ker Slovenija ni osamljen otok, pač pa smo del sveta, ki živi ta družbenopolitični sistem. Tako ostaja upanje, ki ga je že v prejšnjem stoletju izrazil pokojni ameriški sociolog in zgodovinar ekonomije Wallerstein. Da bo namreč v tridesetih letih tega stoletja nekakšna oblika samoupravnega socializma (ki smo ga poznali v SFRJ) ali soupravljanje zamenjalo zdajšnji neoliberalizem (kar se sklada z mislijo Marxa, da bo kapitalizem sam sebe »zadavil«). Po drugi strani pa tudi upam, da bo empatija kot vrojena osebnostna lastnost prevladala pri človeških bitjih (otrocih, ki bodo postali odrasli in ki so danes še predpubertetniki).
Povedati je treba takole: današnji odrasli so skoraj vsi po vrsti »škart« odrasli: ne premorejo več empatije (ker že oni niso bili vzgojeni, da bi empatično reagiranje negovali, ampak je bila že pri njih empatija »povožena«). Preprosto ni več zadostne kritične mase ljudi, ki še premorejo empatijo. Pa tudi družba (družbenopolitični sistem) jih v tem neznanju podpira (ali vsaj tolerira ali jih k temu celo prisiljuje). Ostaja upanje, da se bodo današnji otroci na neki način »samovzgojili« v smeri empatičnosti (spričo preveč negativnega v vsakdanu, večino našteva Franz Lu). Ker je empatija vrojena in v procesu vzgoje samo »povožena«. Na enak način se današnja mladež začenja obnašati bolj zrelo/pametno, kakor bi jih starši (današnji odrasli) zmogli priučiti. Naj navedem psihološki eksperiment: otrokom so dali na voljo, da so iz shrambe pojedli, karkoli so hoteli. Prvih nekaj dni so se basali s čokolado, sladkarijami, po nekaj dneh pa so se začeli prehranjevati bolj pravilno, kot bi jim zmogli prehrano načrtovati strokovno usposobljeni nutricionisti. Nekaj malega v smeri opuščanja ekranov se kaže tudi že pri današnjih otrocih. Žal pa ni mogoče »po bližnjici«: uvesti ta predmet v šole. Ker lastnega zgleda, ki ga dajejo starši otroku, ne more zamenjati nobeno poučevanje.
Pa bi bilo vse skupaj zelo preprosto, če bi le v procesu vzgoje in socializacije (pa tudi odraslim, že izoblikovanim osebnostim) »vtisnili« v um različico Konfucijevega Zlatega pravila: Ne stori komur koli ničesar takega, česar ne želiš, da kdor koli stori tebi.
Uroš Blatnik, univ. dipl. psih., Ljubljana
