Decembra je Evropska komisija pritisnila k sprejemu trgovinskega sporazuma med EU in državami Mercosur (Argentina, Brazilija, Paragvaj in Urugvaj). Sporazum naj bi povečal in olajšal potovanje izdelkov z enega na drugi kontinent. Natančneje, iz Evrope bi v Južno Ameriko potovali pesticidi in avtomobili, v EU pa različni kmetijski izdelki (krma, izdelki iz govejega mesa, perutnina, soja, koruza, sladkor).
Torej, podjetja iz EU bi lahko izvažala agrokemikalije, ki so v EU prepovedane. Nazaj pa bi dobila izdelke, ki bi zbijali ceno evropskim kmetom, ki delajo pod drugačnimi pogoji. Iz Južne Amerike redno prihajajo poročila o zlorabah delavcev v monokulturnem kmetijstvu, izgonu staroselskih skupnosti in poročila o uničevanju okolja, ubojih zagovornikov okolja in človekovih pravic.
Ursula von der Leyen je nad sporazumom navdušena, ker imamo z državami Mercosur »skupno zgodovino, kulturo in jezike«. Tako je zapisala v članku z zgornjim naslovom, ki je bil objavljen v Dnevniku, 9. decembra 2024. Očitno je pozabila na zgodovino odnosov med EU in Latinsko Ameriko, ki ni nikoli temeljila na enakopravnosti, lahko bi rekli, da že od prvega stika. Če pa kot skupno kulturo razume sodobno politično kulturo, se stvari še bolj zapletejo. Ne želimo si, da bi v Sloveniji imeli enako politično kliko, kot je na vladajočih položajih v Argentini.
Slovenska vlada je 16. januarja na redni seji nakazala podporo sporazumu, ker naj bi vseboval varovalke, ki bi zagotavljale, da bodo uvoženi izdelki narejeni pod istimi pogoji kot pridelki v EU. A ustreznost izdelkov se preverja ob pregledih vzorcev – večina uvoženih izdelkov v to ne bo zajeta. Poleg tega se sporazum zanaša na kontrolne mehanizme v državah Mercosur, za katere je znano, da niso ravno učinkovite pri izvajanju kontrole in preprečevanju uničevanja gozdov, suženjskih odnosov na plantažah in zlorab s strani multinacionalnih podjetij. Ena izmed raziskav limet iz držav Mercosur, ki jo je izvedel Greenpeace, je pokazala na ostanke kar šestih pesticidov, ki so v EU prepovedani.
Če omenimo še podnebne spremembe – sporazum Mercosur mlačno omeni, da morajo podpisnice podpirati Pariški sporazum. A ni predvidenih nobenih sankcij, če temu ne bodo sledile, kar je nesprejemljivo. Naj omenimo samo stališča argentinske vlade, ki je skeptična do kakršnih koli omejitev za podjetja in omejevanja izpustov toplogrednih plinov.
Študije so tudi pokazale, da bi lahko sporazum pospešil krčenje gozdov za kar 25 odstotkov. Vse to ob vedenju, da ima Brazilija najvišjo stopnjo deforestacije, EU pa je ravno zamaknila izvajanje uredbe EU o izdelkih brez krčenja gozdov.
Vlada trdi, da sporazum ne bo škodil evropskim kmetom in kmeticam, Von der Leyen pa, da bo celo povečal njihovo konkurenčnost. A ravno kmetijska združenja so poleg okoljskih tista, ki opozarjajo na škodljivost sporazuma. To kaže na zgrešeno razumevanje kmetijstva v Evropi, ki je v veliki meri prepleteno s kulturno krajino ter se zaveda pomena zdravega okolja. Značilnost kmetijstva v Sloveniji je razdrobljenost, diverzificiranost, glavnina je družinskih kmetij, ki pridelujejo na naravi prijazen način. Takšne kmetije ne morejo biti konkurenčne industrijskim, monokulturnim obratom, ki znižujejo ceno na račun izkoriščanja in uničevanja. To je kristalno jasno. Še komisija državnega sveta za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je pozvala vlado, da sporazuma ne podpre.
Torej, kdo bi imel koristi od takšnega sporazuma? V EU so to predvsem velike zahodnoevropske korporacije avtomobilskega sektorja in korporacije, ki proizvajajo agrokemikalije. Nobena študija ne kaže na to, da bi v Sloveniji sporazum vodil do trajnostnih delovnih mest ali da bi okrepil varovanje okolja in človekovih pravic – ne v Sloveniji, ne v EU niti v Južni Ameriki. Ne kaže niti na zaščito trajnostne pridelave hrane in kmeta v EU.
No, von der Leyen je omenjala tudi varovalke – ampak, ali lahko na podlagi znanega res zaupamo tem varovalkam? Pravi tudi, da bomo imeli rezervni sklad, iz katerega bomo poplačali izgube kmetov, če gre vse po zlu – kaj pa zdravje, trajnostni razvoj in pošteni odnosi? Tega se ne da povrniti.
Zato z Zvezo slovenske podeželske mladine pozivamo vlado RS, da se odzove na pozive okoljskih organizacij, sindikatov in kmetov ter se pridruži naprednim državam, ki skušajo blokirati sporazum, za katerega je očitno, da je škodljiv na več ravneh. Takega sporazuma ne potrebujemo. Potrebujemo pa čvrsto zakonodajo, ki ščiti človekove pravice vzdolž celotne dobavne verige, da potrošniki v EU ne bomo podpirali dogajanja, kot se v tem trenutku odvija denimo v Hondurasu.
Živa Kavka Gobbo je predsednica Focusa, društva za sonaraven razvoj
