Ta izguba je še posebej pomembna glede na to, da je fiskalna politika, ki zajema industrijsko strategijo, ukrepe zaposlovanja in pobude za socialno varnost, neločljivo povezana z nadzorom nad denarno in tečajno politiko. Brez možnosti izdajanja lastne valute država izgubi ključni mehanizem za učinkovito upravljanje gospodarske politike, tako pri reševanju izzivov na strani povpraševanja, kot sta zagotavljanje družbene blaginje in zaposlovanja, kot tudi izzivov na strani ponudbe, kot sta ohranjanje industrijske proizvodnje.
Osrednji problem je, da je bila ta odpoved suverenosti le minimalno izravnana s kompenzacijskimi mehanizmi na evropski ravni. Evro deluje kot valuta brez države, odsotnost instrumentov za prilagajanje nacionalnih gospodarstev pa ni bila ustrezno uravnotežena s krepkimi fiskalnimi transferji znotraj Evrope, ali pa z vzpostavitvijo dovolj velikega proračuna Evropske unije. Proračun EU, ki znaša le 1,1 odstotka BDP EU, je razdeljen na širok spekter programov porabe, zaradi česar so omejene zmogljivosti za financiranje obsežnih projektov ali novih strateških prednostnih nalog. Skratka, enotna valuta je močno omejila individualne zmogljivosti držav članic za naložbe, ne da bi ponudila učinkovite alternative. Ta strukturna omejitev je ključni razlog, zakaj so naložbe javnega sektorja v EU dosledno zaostajale za naložbami razvitih gospodarstev.
Evro je bil zgrajen v neposrednem nasprotju z uveljavljenimi ekonomskimi načeli o oblikovanju monetarne unije. Njegova pomanjkljiva arhitektura je postala očitna med finančno krizo v letih 2007–2008. Države se običajno na zunanje gospodarske pretrese odzivajo tako, da dovolijo, da njihovi menjalni tečaji padejo, kar pomaga ublažiti njihov vpliv. Poleg tega lahko s skrajšanjem trajanja gospodarskih stisk po pretresu prilagoditve menjalnih tečajev pomagajo preprečiti dolgotrajne recesije, ki lahko, kot so pokazale raziskave, zmanjšajo dolgoročni potencial rasti. Vendar ta možnost državam evro območja ni bila na voljo.
Poleg tega so se države članice, ko je udarila finančna kriza, znašle v ranljivi situaciji, ker niso mogle izdajati valute za nakup lastnih obveznic in s tem nadzorovati obrestnih mer. Dodatno jih je nepripravljenost Evropske centralne banke (ECB), da bi delovala kot posojilodajalec v skrajni sili, pustila brez obrambe pred tržnimi špekulanti, kar je povzročilo, da so se donosi obveznic (obrestne mere) v več državah, zlasti v tako imenovanih obrobnih državah, močno zvišale. Ta situacija je sprožila evropsko krizo državnega dolga, znano tudi kot kriza evra.
Skoraj tri leta, od konca leta 2009 do sredine leta 2012, se je ECB vzdržala smiselnega posredovanja v podporo trgom državnih obveznic v evro območju. Posledično so bile države članice prepuščene na milost in nemilost finančnim špekulacijam in prisiljene uvesti stroge varčevalne ukrepe za kritje naraščajočih plačil obresti. V nekaterih primerih, kot na primer na Irskem, Portugalskem, v Grčiji in Španiji, so bile te države prisiljene poiskati finančno pomoč tako imenovane »trojke«, tristranskega organa, sestavljenega iz predstavnikov Evropske komisije, ECB in Mednarodnega denarnega sklada, v zameno za še bolj stroge varčevalne pogoje. Te države so se dejansko znašle pod nekakšno »nadzorovano upravo«.
Navedeno je bilo v osrednjih medijih in s strani oblikovalcev politik predstavljeno kot »naravna« posledica dejstva, da so omenjene države nakopičile prekomerno raven dolga, zaradi česar so »izgubile zaupanje vlagateljev«. Pravzaprav v tem ni bilo nič naravnega. To je bila in je še vedno, v kolikor so bile države evro območja podvržene »tržni disciplini« nadzornikov obveznic in tveganju nacionalnega neplačila (insolventnosti), edinstveno posledica pomanjkljive arhitekture evro območja, kar je še dodatno zaostrilo delovanje institucij EU.
Evro ni zgolj valuta. Evro je metoda vladanja, s katero se v Evropski uniji izvajajo neoliberalne politike in tako uspešno odstranjujejo socialne pravice z uvedbo politik, ki so podrejene gospodarstvu in ki so ukinile domeno suverenih držav ter tako vsilile moč enotnega trga.
Črt Tavš, Koper
