Janez Winkler je bil rojen leta 1928 v Idriji, takrat delu Kraljevine Italije, ko je tam vladal fašizem. Mati ga je naučila materinščine, slovenščine. Oče ga je naučil delavnosti, vztrajnosti, odločnosti in upornosti. Nune v otroškem vrtcu so ga naučile govoriti po italijansko. V osnovni šoli so ga zmerjali, da je Sciavo – in zavedal se je, da je Slovenec. Če ne bi bilo vojne, bi bil verjetno rudar, idrijski knap, tako kot njegov oče. Če ne bi bilo vojne, okupacije in odpora Primorcev, Slovencev, ne bi bil štirinajstletni fantič – partizan, vojak narodne osvoboditve. Njegove zgodbe iz teh časov so postale legende.
Bil je kurir, borec, ranjenec, skojevec, … udeleženec vojne v vsej njeni grozovitosti in globoki humanosti. Spopadal se je – in se izogibal sovražniku, fašistom, nacistom in domačim pridružencem. Prehodil je celo Slovenijo povprek, poleti in pozimi, po gozdovih in v snegu. Preskočil je otroštvo. Postal je mož, preizkušen borec. In vendar je bil ob izdaji ujet in postavljen pred nemške puške v rokah Slovencev. Nemški oficir je njegovo skupino rešil, poslali so jih v ljubljanske zapore in od tu, na ukaz slovenskih nacistov, kot je rekel, na zadnjo postajo križevega pota, v Begunje. Tam so streljali talce. V zaporniški knjigi, ki jo hranijo v današnjem muzeju talcev, je zapisan kot Jochan Winkler, likvidiert. Bil je človek sreče in je preživel, tako kot mnogokrat prej, ob srečevanjih s Slovencem sovražnim vojaštvom. Poslali so ga v posebno enoto dachauskega taborišča, kjer so, lačni in pretepani, reševali ljudi izpod ruševin bombardiranega Münchna. In tudi tu je preživel.
Vrnil se je domov – in še vedno je bil vojak. In še vedno človek, ki mu je bilo mar, kaj se dogaja okoli njega in z njim. In ni hotel ostati vojak. Po demobilizaciji se je vrnil v Idrijo k staršem, kot odrasel mož, brez končane osnovne šole. Kot plezalec je posegal po oprimkih navzgor, končal osnovno šolo, opravil malo maturo, končal srednjo šolo ob delu, posebno visoko šolo za notranje zadeve, ob delu, kot miličnik, policist, nato kot načelnik, predstojnik, študiral na Pravni fakulteti v Ljubljani, ob delu – in v začetku 60-ih priplezal na vrh, z veliko časovno zamudo glede na vrstnike, a z izjemno življenjsko izkušnjo, in postal diplomirani pravnik.
In kot pravnik je ostal zvest poklicu, še vedno je bil miličnik, policist, predstojnik enot javne varnosti z nalogami varovanja ljudi in njihovih pravic. In tudi o tem obdobju njegovega delovanja krožijo legende. Razumel je ustavo in zakone in jih spoštoval. Veljal je za odločnega in svobodnjaškega človeka. Ni dopuščal, da drugi odločajo o stvareh, za katere je odgovarjal on. V času študentskih nemirov, koncem 60-ih in v začetku 70-ih let, ob demonstracijah, so politiki pričakovali, da jih bo preprečil, on pa se je s študentskimi voditelji dogovarjal o njihovem varovanju. Miličnikom je ukazal, da odložijo orožje. Demonstracije so spremljali kot varnostniki. Nasilje proti množicam, posameznikom, takšno, kot nedavno ob 30-letnici osamosvojitve, bi se mu tedaj in se mu je sedaj zdelo nedopustno in nepredstavljivo.
Bil je človek, ki mu je bilo mar človekovih pravic. Zavzemal se je, da smo postali narod s svojo državo in da nismo ostali Sciavi. Bil je tudi snovalec programa izobraževanja programa miličnikov v Tacnu; v njegovem obdobju je milica, policija, v javnosti uživala ugled in zaupanje. In o tem tudi pričajo legende o njem.
In še, bil je človek širokega pogleda, svobodnjak, samonikel, trdoživ, trmast, zelo resnobno zavzet ob reševanju težav, in vendar poln optimizma in humorja. Kot njegov oče v svojem času je zase rekel, da je živel dobro, da je bil srečen človek. Ker mu je bilo mar. Bil je človek mnogih prijateljstev, mnogih zamisli, ki jih je udejanjal. Bil je športnik, bolj športni aktivist. Sodeloval je pri snovanju in vodenju dobrih zamisli, med njimi kolesarskega Maratona Franja, simbolično poimenovanega po partizanski zdravnici, ki simbolizira partizansko bolnico, kjer so ranjene partizane z neverjetno požrtvovalnostjo vračali v življenje. Imel je prijatelje med umetniki, novinarji, športniki, gospodarstveniki, akademiki … Vabil jih je, da so govorili o svojih izkušnjah njegovim miličnikom – in tudi on je bil eden med njimi, miličnik.
In vseskozi je bil človek, ki mu je bilo mar, kaj se je dogajalo v družbi okoli njega, v svetu. Vse iz otroštva je znal presoditi, kaj je v korist vseh in kaj le v korist posameznika; vedel je, kaj je pravično in da se mora človek uveljavljati z delom in ne z grobo močjo in denarjem. Sam je občutil krivičnost razmer, ko otroci niso imeli možnosti izobraževanja, ko revni niso imeli možnosti zdravljenja. Spoznal je vso grozovitost vojne in obsojal vse, ki poganjajo narode in države v vojaške spopade in uničenja, kjerkoli po svetu. Vselej se je zavzemal za mir, proti vojni. Tudi rusko agresijo na Ukrajino je obsodil – in se ob tem zavzel za mir.
In vse to je počel, ker mu je bilo mar. Že kot mlad mož si je izoblikoval življenjska pravila, vrednote, ki jih ni zamenjeval, ni se prilagajal različnim režimom in strankam, vseskozi je ostajal na svoji vrednotni premici. In tudi to je del legend o njem.
Ko sva se zadnja leta srečevala s prijatelji, ki jim tudi ni vseeno, sva tudi midva postala stara prijatelja. In tudi meni ni vseeno: izgubil sem prijatelja.
Niko Toš
