Interna klinika (IK), pod katero sodi IPP, je sicer stalno povečevala število ambulant in število medicinskega osebja, a sama ne more rešiti problemov prevelikega dotoka bolnikov iz Ljubljane ter širše okolice. IPP pa že dolgo ni to, kar piše v nazivu, ampak je to stalna internistična služba, kjer se obravnavajo najtežja bolezenska stanja s področja internistike, občasno pa tudi drugih specialnosti (kirurgija, infektologija, nevrologija, ginekologija, onkologija, psihiatrija in celo pediatrija itd.), dajejo transfuzije krvnih pripravkov, diagnostika vseh mogočih zastrupitev in nemalokrat služi tudi za konziliarne preglede za bolnike iz drugih ustanov.
Večkrat sem o tem predlagal določene rešitve. In nič. Tokrat jih bom ponovil. Dejstvo je, da nanjo prihajajo bolniki s področja vsaj četrtine Slovenije in da je od napotenih vsaj polovica do dve tretjini neurgentnih, ti pa bi morali biti prej obravnavani že pred napotitvijo. Računati na »sistemske« ukrepe vlade ali ZZZS nima smisla, ker smo se jih naposlušali že preveč in jih ne bo. Tudi ZD Ljubljana s SNMP, ki sicer opravlja zahtevno in pomembno delo, je ob taki organizaciji primarnega zdravstva v Ljubljani in širši okolici brez moči. Če niti največje zdravstvene ustanove nimajo organizirane osnovne slikovne in laboratorijske diagnostike neprekinjeno 24/7, ki je danes za varno delo nujna, potem je razumljivo, zakaj je na urgencah tako, kot je.
In kako lahko pomagamo? Najprej je potrebna predvsem enakomerna porazdelitev bremena na vse zdravstvene ustanove po regijah, ki delajo v urgentni službi na vseh ravneh, in to tako, da vsaka naredi to, kar lahko. Ob današnjih komunikacijskih možnostih je tudi posvet na daljavo ena od premalo izkoriščenih možnosti. Te možnosti smo se na primer posluževali pri sumu na srčni infarkt v času, ko je bilo samo v UKCL možno urgentno rentgensko slikanje venčnih arterij srca. Naslednji ukrep je naročanje bolnikov, ki niso urgentni. In nenazadnje je delo na urgencah treba plačati glede na odgovornost in obremenitve. Ob tem naj navedem svojo izkušnjo o plačilu glede na učinkovitost. V 24 urah sem enkrat pregledal 12 bolnikov, enkrat pa 48, za enako plačilo.
O participaciji raje ne bom pisal. Tudi to smo že imeli in brez ustreznih analiz ter temeljitega premisleka kar ukinili. Če bi jo ponovno uvedli, in to za vse, kar pa dvomim, da se bo kdaj zgodilo, bi po mojih izkušnjah znatno zmanjšali pritisk na urgence. Seveda bi morale nekatere skupine bolnikov biti upravičene do povračila.
Ob tako velikem številu bolnikov, kar je še posebej zaskrbljujoče, pa je, da je nemogoče zagotoviti ustrezno varnost in kakovost zdravstvene obravnave. Ko bolnik enkrat prestopi prag urgence, je njegova varnost včasih vprašljiva, še preden se začne obravnava. Sam sem doživel ne eno nenadno smrt bolnika med čakanjem, še preden je bil pregledan. In kot dežurni zdravnik bi bil nedvomno odgovoren in morda celo kriv, da je do takega dogodka prišlo, čeprav ga ni bilo mogoče niti predvideti niti preprečiti. Varnost in kakovost obravnave se začneta že takrat, ko bolnik zaradi nekega zdravstvenega problema kjerkoli vstopi v zdravstveni sistem in čaka v predolgih čakalnih vrstah, in ne šele takrat, ko prestopi prag urgence.
Dolgoročna rešitev, kar sem predlagal že pred več kot dvajsetimi leti, pa je organizacija še ene urgence na širšem območju Ljubljane, sprva morda samo podnevi ob delavnikih in z eno ekipo, kasneje pa glede na potrebe, saj večina bolnikov niti ne potrebuje pregledov in zdravljenja v terciarni ustanovi, ustanove sekundarne ravni pa v Ljubljani sploh ni, saj je UKCL v funkciji obeh.
Torej rešitve za urgenco so stopenjska delitev dela, še ena urgenca ter boljše plačilo vseh, ki sodelujejo pri obravnavi bolnikov.
prim. dr. Marjan Fortuna, Kranj
