Avtor se pri tem najprej presenetljivo obregne ob politike, katerih večnost da je »katastrofa za narod oziroma državljane«. Pri nas je sicer res en tak večni politik že vsaj petintrideset let, kontinuitetno v breme trpežnega državnega proračuna, v opoziciji ali (na svete čase) na oblasti. A avtor pri tem neusmiljeno razprši dvome o identiteti: »Politiki so neuspela, ponesrečena vrsta državnikov ... Praviloma so za državo bolj škodljivi kot koristni ... Problem velikih državnikov je, da v njihovi senci nikomur ne uspe. Še huje je, da je znotraj ene države fizičnega in političnega prostora samo za enega. Zato se mora ostareli in onemogli pravočasno umakniti. Če tega ni sposoben ugotoviti, ni državnik. Kvečjemu 'teflon' politik.«
Za časa prejšnje slovenske vlade sta res le dva premierja v EU bila starejša od našega večnega teflonskega politika. Od 27 aktualnih predsednikov vlad oziroma šefov držav EU pa sta le dva zasedla ta feromonski položaj pri »brezupni« starosti nad 66 let. Vsi drugi so mlajši. Po namigu Grande bi torej bilo tudi ob rednih volitvah v Sloveniji (april 2026) »brezupno« voliti »ostarele in onemogle« kandidate v starosti nad 67 let.
Grando motijo tudi mlajši večni politiki, ki so se zasedeli na prestolih. Tak je (brez konkurence) rekorder iz Madžarske, ki je tu že častitljivih 15 let. Ki ima za povrh med vsemi v EU daleč največ preglavic s »strašljivo« demokracijo. Nič ni zaleglo, da so taistega poskušali došolati v demokratskem duhu kot Sorosovega štipendista v Oxfordu.
Zgodovinar Granda tako sluti »enega prvih modernih državnikov na Slovenskem v Žigi Zoisu, ker je odklanjal Ilirske province«. V katerih je (1809–1813, s sedežem v Ljubljani) francoski cesar Napoleon nemoderno združil več kot polovico slovenskega ozemlja (Kranjska, zahodna Koroška in Primorje, beneška Istra, Goriška ...) in celo Trst z okolico je vrnil k matični (slovenski) domovini. Pa uvedel je v Ljubljani v šole pouk v slovenščini in prvo univerzo, botanični vrt (1810), kot slovensko piko na i pa vinski sejem (1811) ...
Za Grando je pred tem bil »zadnji veliki razkol med Slovenci« leta 1945. Ne leta 1941, ko so se pri nas in v vsej okupirani Evropi ljudje odločali med pragmatično oziroma ideološko podporo zmagovitemu Hitlerju (kot svoji »intimni opciji«) ali za odpor. Kar ni za verjeti, kako ta zgodovinar vidi v janšizmu »zavračanje totalitarizma«, pa »zavest, prepričanje, demokratične Slovence« ... Čeravno taiste, »ljubeče Janšo«, ideološko vleče k večnim avtoritarnim politikom tipa Orban, Netanjahu, Salvini itd, ne ganejo pa jih (vsaj krščansko, če že ne človeško) desetine tisočev pomorjenih v Gazi.
Igor Mravlja, Ljubljana
