Judo ni le eden najbolj trofejnih slovenskih olimpijskih športov, temveč je tudi šport izjemne zahtevnosti, tako telesne kot duševne.
Judo je šport pronicljivosti, potrpežljivosti in vztrajnosti. Hkrati je tudi šport moči, hitrosti in telesnega stika – morda celo športa z največ telesnega kontakta med dvema posameznikoma. V judu se borca dobesedno dotikata skozi celoten dvoboj. A ta dotik ni naključen – gre za visoko razvit način taktilnega »poslušanja« nasprotnikovega telesa. Z dotikom, napetostjo in pritiskom judoist zaznava ravnotežje nasprotnika, zaznava spremembe v napetosti mišic in predvideva njegove naslednje gibe.
Pri izvedbi meta je nujno, da se telo borca čim bolj približa telesu nasprotnika – cilj je vzpostaviti skupno ravnotežno os, okoli katere bo izveden met. V parternem delu borbe (na tleh) si judoist prizadeva, da z lastnim telesom prekrije nasprotnikove ključne podporne točke in ga dobesedno pribije ob tla. Pri davljenju in vzvodih borca zaupata eden drugemu, da bo nasprotnik v trenutku predaje prvega, ali na sodnikov znak, takoj prekinil tehniko.
Učenje juda poteka večkanalno: slušno (prek trenerjeve razlage in njegovih navodil), vizualno (preko prikaza tehnike) in kinestetično (prek telesnih popravkov izvedbe). Trenerjev dotik je orodje za učenje, ne nadvlade. V zaključnih fazah treninga judoisti pogosto drug drugemu pomagajo tudi pri sproščanju mišične napetosti: z bočnim valjanjem po telesu, s hojo po delih z veliko mlečne kisline ali z masažo – kar je starodavna praksa, prisotna v številnih borilnih tradicijah. V teh dejanjih ni nič intimnega, temveč gre za tovarištvo in samopomoč v napornih trenažnih pogojih.
Judo je zahteven šport. Zdržati 15 ali 20 let treningov, tekem in poškodb, pogosto brez dneva brez bolečin, je dosežek, ki pripada le redkim. Tistim, ki se zavestno odločijo za to pot. Judo je nastal iz bojne veščine jiu-jitsa in brez telesne intenzivnosti ne more obstajati. Za najvišji nivo tekmovalcev pa sploh. Meja med maksimalnim drilom in torturo zna biti zabrisana. Spomnite se ob tem trpljenja Petre Majdič, ki je s poškodovanim rebrom prišla do bronaste medalje, ali Ane Velenšek, ki je s težko poškodbo noge uspela osvojiti bron na olimpijskih igrah.
Rado Krušič, Žalec
