Menda zakon za stavbe starejšega datuma ne predpisuje javljalnikov požara, senzorjev za zaznavo dima, pomožnih stopnic … Imajo, kar pač imajo, oziroma nimajo. In potem se sredi noči zgodi tragedija, vsepovsod se dimi, gori, prostori postanejo neprehodni, izhoda ni, dihanje je oteženo, edina možnost je skok čez okno.
Ob bok temu se takoj postavi vprašanje, kako je v resnici urejena požarna varnost in alarmne naprave v domovih, kjer živijo starejši ljudje.
V teh ustanovah odgovorni zagotovo sledijo isti zakonodaji, sem ter tja imajo kakšen gasilni aparat, ki pa ga pa nihče od prebivalcev niti dvigniti ne zmore. Precej verjetno je, da so mnogokje brez prepotrebnih alarmnih naprav, zasilnih stopnic (ki so prosto dostopne in odklenjene), brez senzorjev za dim in brez škropilnih stropnih naprav, pa verjetno tudi brez sirene. Poleg tega pa tudi delavcev ni dovolj, posebno ponoči, ko je za več nadstropij zadolžena ena sama oseba. In kaj lahko ta ena oseba naredi? Pokliče gasilce in policijo ter zmoli Očenaš.
Zakaj vsakokratna politika dovoli, da prihaja do takih nevarnih situacij, da se lahko odgovorni celo branijo z zakonom, češ, saj tako piše in mi delamo po veljavnih predpisih. Zakaj se državljane izpostavlja nesrečam in tragedijam in zakaj se šele takrat, ko so žrtve ali kdo umre, popravi zakonodajo in poskrbi za varnost? Ali smo res taki sadisti, da nam igra s človeškimi življenji dviguje adrenalin in zamegljuje odgovornost? Smo si zmožni predstavljati, kaj bi se zgodilo, če bi zagorelo v prostorih, kjer živijo starejši onemogli, bolni, ljudje, ki ne hodijo, ljudje, ki ne slišijo, ki nimajo niti glasu več, da bi klicali na pomoč? Zogleneli bi.
Zanimivo pa je, da vsaka požarna vaja uspe, ampak zavedati se je treba, da tudi požar.
Silvija Novak, Ljubljana
