Glede tega obstajajo do neke mere napačna stališča.
Iz analiziranih gradiv izhaja, da je uredba o opravljanju obvezne državne gospodarske javne službe sežiganja komunalnih odpadkov utemeljena v nizu dokumentov, uveljavljenih na nivoju države, ki njeno zakonitost podpirajo. Vsi ti dokumenti so bili (naj bi bili) uveljavljeni po predpisanih postopkih, z vsaj formalnimi možnostmi javne obravnave.
Vsekakor je na vrhu hierarhije okoljevarstvenega – trajnostnega – urejanja okolja (in s tem prostora) nacionalni program varstva okolja (NPVO), to je resolucija o nacionalnem programu varstva okolja za obdobje 2020–2030, ki glede odpadkov vključuje opredelitve, kot so navedene v nadaljevanju.
V »uvodu« NPVO opredeljuje: »V Sloveniji lahko govorimo o dobrem stanju večine okoljskih prvin, predvsem se je v zadnjih desetletjih izboljšala kakovost voda in zraka, bolje ravnamo z odpadki, bolj se zavedamo pomena ohranjene biotske raznovrstnosti in naravnih vrednot. Izboljšala sta se tudi poznavanje in razumevanje povezav med pritiski na okolje in stanjem okolja, večinoma smo na dobri poti k doseganju ciljev glede izpustov glavnih onesnaževal zunanjega zraka ter ciljev učinkovite rabe snovi in virov, ravnanja z odpadki.« A glede na kazalce stanja okolja danes lahko v te opredelitve dvomimo.
Nadalje dokument navaja, da »s predvidenimi ukrepi se zagotovi termično izrabo komunalnih odpadkov, ki ima v skladu s hierarhijo ravnanja z odpadki prednost pred sežigom odpadkov brez energetske izrabe in odlaganjem odpadkov. V skladu z zakonom o varstvu okolja se ustanovi obvezna državna gospodarska javna služba sežiganja komunalnih odpadkov«. Itd. Objavljeno je tudi, da sta bili pred začetkom priprave NPVO 2020–2030 organizirani posvetovanji s predstavniki nevladnih organizacij in drugih strokovnih inštitucij s področja varstva okolja, ki sta prispevali zaključke in napotke – torej neke vrste »omejena javna obravnava«.
Prav tako v Sloveniji razpolagamo z operativnim programom ravnanja z odpadki in s programom preprečevanja odpadkov, oba določata maksimalno količino sežiganja komunalnih odpadkov. Tak ukrep je bil prepoznan kot nujen omilitveni ukrep tudi v okoljskem poročilu za ta programa. Vsi trije dokumenti imajo predpisano (in verjetno izvedeno) javno razgrnitev v fazi pred uveljavitvijo.
Operativni program ravnanja z odpadki predvideva umestitev dodatnih naprav za energetsko predelavo na že konkretno opredeljenih lokacijah. Dokumenti NPVO, okoljsko poročilo in oba programa, pa v postopke priprave le-teh ne vključujejo strokovnjakov s področja medicine oziroma javnega zdravja, vključno s področnim ministrstvom. Ti strokovnjaki imajo danes kar nekaj pomislekov glede nameravane postavitve sežigalnice odpadkov, posebno na lokaciji v ljubljanski kotlini. Naštete dokumente izpad navedenih strokovnjakov dela neverodostojne in tudi nezakonite.
Naslednji pomemben izhodiščni dokument je strategija prostorskega razvoja Slovenije, ki tudi vključuje obravnavo področja ravnanja z odpadki. V njej je določeno: »Prostorske ureditve za termično obdelavo odpadkov se načrtujejo zunaj trajno varovanih kmetijskih zemljišč, varovanih območij in naravnih vrednot, zavarovanih območij in objektov kulturne dediščine, območij izjemnih krajin in krajinskih območij s prepoznavnimi značilnostmi na državni ravni« – torej ne tik ob meji z Naturo 2000 in s krajinskim parkom Barje?
Preden država (in občine) pristopijo k pripravam in uveljavljanju državnih prostorskih načrtov (DPN) za sežigalnico odpadkov (v Ljubljani oziroma Mariboru) ter enako občinskih prostorskih načrtov (OPN), in k uveljavitvi izvajanja koncesionarskih opravil, je treba lokacijo in problematiko bolje razrešiti na strateških nivojih urejanja prostora in varstva okolja v državi – v obravnavanem primeru predvsem ravnanja z odpadki.
Enake zadrege se kažejo na drugih področjih varstva okolja in urejanja prostora – pereč problem je urejanje prometa, problem nenadzorovane racionalnosti rabe energije in vsega ostalega, vezanega na našteto problematiko (polucije v zrak, raba tal, hrup, idr.). NPVO RS očitno zavaja o doseženih učinkih in primernosti stanja.
Stanja naštetih okoljskih obremenitev je treba najprej sanirati in preprečiti nadaljnje onesnaževanje – pristopiti je treba k sanacijskim programom za rizična stanja »degradiranega okolja« s polucijami različnih vrst (skladno z EU direktivami in zakonom o varstvu okolja), kar je državna naloga.
Martina Lipnik, u. d. i. a., Ljubljana
