Preteklih in sedanjih. Doma in v tujini. Torej tudi v Sloveniji, na Balkanu, v Bruslju, v Izraelu glede Gaze, Iranu, v Rusiji in Ukrajini ter drugod.
Pravzaprav bi za sobivanje travme preteklosti morali pustiti za sabo, a se prefinjeno dogaja prav nasprotno. Ko je nasilje kogarkoli in kdajkoli nad civilisti, zajetimi in nemočnimi tako veliko, da nikoli ne bi smelo v pozabo, je vešče netenje sovraštva med narodi in ljudmi ne samo podoživljanje travm preteklosti, ampak tudi priprava na nova grozodejstva. Posameznikov in držav. In Balkan je tu z vsemi ustaši, četniki, domobranci ter njihovimi novodobnimi častilci poseben primer. No, in Slovenija tudi.
»Demokrat« Janez Janša obljublja, da bo vodil »pragmatično politiko«. Karkoli že to pomeni, sta oblika in vsebina te politike več kot zaskrbljujoči. Dejstva na vseh področjih, ravnanja in izjave kažejo na to, da se demokratični standardi, ki že doslej niso bili kdove kako na visokem nivoju, drastično znižujejo. Predvsem skrbi nespoštovanje ustave od zakonodajnega področja do ločitve verskih skupnosti od države, pajdašenja z Izraelom in z najbolj nazadnjaškimi državami, o finančnih državnih stranpoteh, nenadzorovanem oboroževanju, do kulturnih bojev in omejevanju človekovih pravic. Pravzaprav sploh ni področja, kjer se ravnanja nove koalicije ne bi obrnila v smer avtokracije sedanjega vodje SDS oziroma premiera vlade.
To, da je stanje v državi tako močno odvisno od enega samega človeka – premiera, je, milo rečeno, zaskrbljujoče in nesprejemljivo.
Hkrati pa kaže, da je celoten sistem institucij, organov in podsistemov zelo neuravnotežen, če že ne rečem deformiran. Pravzaprav je »čudno«, da se kaj takšnega sploh zgodi.
A vendar moramo biti pošteni in povedati, da je razgradnja – ne pa »gradnja« države potekala več desetletij, javno in pred našimi očmi. Skoraj vsi poimensko znani akterji, ki so v preteklosti in nekateri še vedno vsaj delno soodločajo v družbi, pa se sedaj »politično« prilagajajo vsakodnevnim spremembam. Ali pa te spremembe vsaj posredno podpirajo in jih tako »normalizirajo«. In to je tisto, kar skrbi.
Vse skupaj je seveda »pravno pokrito«, tako da »pravna država« na videz deluje. Koliko časa lahko vse skupaj traja, je tako iz nasmehov in stiskov rok izvoljenih oblastnikov težko reči. Vsekakor pa ne kratek čas in ne brez negativnih posledic. In zopet se bodo utrdili »novi« nazadnjaški normativi ravnanj.
Pravzaprav v tej situaciji najbolj zaskrbljuje to, da skoraj vsi, vsaj formalnopravno »neodvisni« akterji, ne opravljajo svojih vlog in ne služijo ljudem oz. državljanom. Namesto uravnoteženega medsebojnega kontroliranja, soodvisnosti in sodelovanja dobivamo stanje po volji enega človeka. Kam to pripelje, lahko vidimo v Srbiji, Izraelu, Rusiji ali ZDA. Ne vem, zakaj se nazadnjaštvu, bebavostim in negativnim izkušnjam doma ter po svetu ne moremo odreči. Očitno so zelo privlačne in koristne za posameznike ter za njihove podpornike. No, vse skupaj pa gre realno res samo do nekih še sprejemljivih meja. Upam, da jih nepogrešljivi v sistemu ne bodo prekoračili.
Meje med zločini Mladića, Trumpa, Putina, Zelenskega kot tudi Netanjahuja niso tako daleč vsaksebi, kot se zdi na prvi pogled. Pa če pustimo ob strani privrženost ali zaljubljenost v tuje in domače politike, je v osnovi absolutno nedopustno, da sploh pridemo v današnje stanje. In zdi se, da tu ni nedolžnih.
Miloš Šonc, Grosuplje