Komisija za pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci je izdala poziv državljanom, naj 23. novembra glasujejo proti zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Ob tem se delajo neumne in nas hočejo prepričati, da širijo samo svojo veroizpoved. Njihovo sporočilo nosi naslov »Pomagajmo živeti!« – a v resnici spet odpira vprašanje, kdo komu pomaga preživeti: Cerkev demokraciji ali demokracija Cerkvi.
Vsebina izjave je povsem skladna z dolgoletnim naukom Cerkve o svetosti življenja. Težava ni v teologiji, temveč v politični praksi. Slovenija je po ustavi sekularna država – in to načelo ni obrobna opomba, temveč eden od temeljev naše družbene pogodbe. Sedmi člen ustave pravi: država in verske skupnosti so ločene. To pomeni, da Cerkev lahko govori, a ne sme ukazovati. Lahko opozarja, ne pa usmerjati.
Ko cerkvena komisija neposredno poziva državljane, naj glasujejo proti določenemu zakonu, to ni več oznanjevanje vere, temveč politična intervencija. Z njo Cerkev nastopa kot organiziran politični akter, ki z moralno avtoriteto posredno vpliva na volilno telo. To se ne razlikuje bistveno od politične kampanje – le da ta prihaja iz institucije, ki ni bila nikoli izvoljena.
Ni prvič. Leta 2012 je Cerkev aktivno sodelovala v kampanji proti družinskemu zakoniku. Leta 2015 se je zgodba ponovila pri referendumu o zakonski zvezi. Duhovniki so vernike z oltarjev pozivali, naj »glasujejo za družino«, kar je v resnici pomenilo – glasujte proti. Takrat je marsikdo opozarjal, da gre za nevarno mešanje avtoritet: svete in posvetne. A Cerkev očitno še vedno ne prepozna meje, kjer se konča njeno oznanjevanje in začne politična propaganda.
Cerkev ima pravico do glasu, ne pa do političnega monopola. Ko institucija, ki uživa moralni vpliv nad stotisoči ljudi, pove, kako naj glasujejo, to ni več »povabilo k razmisleku«, ampak pritisk na vest. Vernik, ki verjame, da nasprotuje cerkvenemu nauku, če glasuje drugače, v tistem trenutku ni svoboden volivec, temveč moralno ujetnik. Demokracija pa je zgrajena ravno na svobodi vesti. In ta včasih pomeni, da se človek odloči drugače, kot bi želela Cerkev. To ne pomeni manj vere – pomeni več osebne odgovornosti.
Poziv Komisije Pravičnost in mir je napisan v jeziku sočutja in dostojanstva, a njegov namen je političen. Ni namenjen notranjemu cerkvenemu občestvu, temveč celotni javnosti. S tem Cerkev sporoča, da želi ohraniti vpliv na zakonodajne procese – in to na področjih, kjer bi moral odločati posvetni razum, ne verski nauk. V trenutku, ko vera postane orodje politične mobilizacije, izgubi svojo moralno moč. Cerkvena institucija, ki vabi k molitvi, ima svoje mesto v družbi. Cerkvena institucija, ki vabi k glasovanju, pa stopi iz njega.
Razprava o pomoči pri končanju življenja je ena najtežjih, kar jih imamo kot skupnost. Toda prav zato bi morali paziti, da se v njej ne izgubi tisto, kar nas dela svobodne – sposobnost odločanja po lastni vesti, ne po navodilih iz prižnice. Če Cerkev verjame v svetost življenja, potem bi morala verjeti tudi v svetost svobodne izbire. V demokraciji se vera ne meri po tem, kako kdo glasuje, ampak po tem, da lahko vsak glasuje po svoji vesti – brez strahu, da je njegov glas manj vreden v očeh Boga ali škofa.
Včasih je res največja pomoč življenju – če Cerkev preprosto pusti, da ljudje živijo.
Polona Jamnik, Bled
