Vladimir Prebilič se v vlogi večnega razlagalca lokalne nemoči rad sklicuje na svojo župansko izkušnjo. Ko govori o »pogumu države«, ki ga ni, pozablja, da so prav lokalni voditelji tisti, ki so pogosto najbližje realnim težavam ljudi – in hkrati največji mojstri pasivnosti. Njegova trditev, da država nima poguma, zveni prazno, če upoštevamo, da je sam dolga leta del lokalne politične elite, ki je tiho sodelovala v enakem sistemu neučinkovitosti.
Prebilič pogosto zveni kot politik, ki bi rad hkrati vodil in opozarjal, a brez tveganja. V njegovem nastopu ni bilo niti enega konkretnega predloga, kako bi kot predsednik stranke Prerod resno posegel v strukturo, ki jo tako rad kritizira. S tem postaja tipičen predstavnik novega vala »mehke opozicije« – moralno superioren, a brez dejanskega načrta.
Anže Logar se še vedno rad predstavlja kot racionalna alternativa Janševi retoriki, a vse pogosteje kaže, da od nje ni prav daleč. Ko govori o »zanemarjanju problema« in »nesposobnosti vlade«, zveni prepričljivo – dokler se ne spomnimo, da je bil sam del vlad, ki so isto težavo ignorirale.
Njegovo sklicevanje na »konkretne zakonodajne predloge«, ki jih je nekdo drug zavrnil, je le ponavljanje stare politične taktike: odgovornost se konča pri trenutni vladi, nikoli pri lastnem obdobju moči. Logar zna lepo artikulirati nezadovoljstvo, vendar v praksi ponuja le isto obljubo »razumne politike«, ki naj bi presegla delitve – medtem ko sam že z izbiro svojih zaveznikov te delitve reproducira.
Oba gosta sta se v oddaji uspela strinjati le v enem: da je »potrebno ukrepati«. To je sicer res, a iz ust politikov, ki sta vsak na svoj način sodelovala pri desetletjih neukrepanja, zveni skoraj cinično. Ko Prebilič govori o »spoštljivi politiki« in Logar o »politiki zdravega razuma«, se zdi, kot da sta oba ujetnika PR-slovarja politične sredine, kjer je glavni cilj izogniti se vsakršnemu tveganju ali jasni poziciji. Eden je ujet v jezik lokalne uradniške previdnosti, drugi v retoriko salonske opozicije.
Razprava o aktivaciji 37. člena zakona o obrambi je razkrila, kako plitko oba razumeta institucionalno odgovornost. Prebilič se boji vojske na meji, a hkrati priznava, da policija ne deluje; Logar opozarja na »strašljiv signal«, če vlada uporabi vojsko, a sam pozablja, da so njegovi politični somišljeniki pred leti isto zagovarjali. Gre za tipično slovensko politično zrcaljenje: tisti, ki so bili nekoč za, so zdaj proti, in obratno – vse dokler se ne zamenja barva vlade.
Oddaja Politično je skratka tokrat pokazala, da tako imenovana »nova sredina« ni nič drugega kot reciklaža stare politike v mehkejši, prijaznejši embalaži. Prebilič in Logar sta vsak na svojem polu ujetnika istega sindroma – sindroma razočarane samozadostnosti. Oba govorita o spremembah, ki jih sama ne upata izvesti. Če Slovenija res potrebuje novo politično energijo, bo morala iskati dlje od teh dveh gospodov, ki se bolj bojita lastne odločnosti kot pa političnega tveganja.
Polona Jamnik, Bled
