Ena najopaznejših posledic tega trenda je, da se zgodovinske osebnosti, dogodke in režime – pa naj bodo še tako različni – stlači v isti predal. Tako nastane svet, v katerem se Tito, Mussolini, Hitler in Stalin znajdejo na istem seznamu, češ: »Vsi so bili enaki.« V tem poenostavljenem svetu ni pomembno, kdo je vodil odpor proti fašizmu in kdo je fašizem ustanovil. Ni pomembno, kdo je izvajal genocid in kdo ga ni. Ni važno, kdo je okupiral in kdo je bil okupiran. Vse se izravna v poenostavljeno formulo: »Diktator je diktator.« Po tej logiki Tito ni več vodja protifašističnega odpora, ki je na Balkanu dejansko uničil več okupatorskih enot kot katerokoli drugo odporniško gibanje v Evropi. Ne, v tej logiki postane – v eni potezi – »totalitarni zločinec svetovnega formata«.
Bistvo napačnega izenačevanja ni v tem, da kdo skuša oprati Titovo avtoritarno povojno oblast, problem je, da napačno izenačevanje briše ključne razlike med režimi, ideologijami in njihovimi zločini. Ko nekdo Tita uvrsti med »največje zločince zgodovine«, mora pozabiti na genocidne projekte nacizma, prezreti rasne zakone fašizma, ignorirati totalne čistke stalinističnega modela, lakote, prisilne deportacije in milijone mrtvih.
Za takšno enačenje je treba zgodovino skrčiti do absurda. Obstaja razlika med režimom, ki uvede rasne zakone, deportacije, taborišča smrti in industrijsko pobijanje, ter režimom, ki je avtoritaren, represiven, odgovoren za povojne poboje, a ni izvajal sistemskega genocida. Enačiti te dve kategoriji pomeni zabrisati moralne mejnike, zaradi katerih sploh razumemo, zakaj je bil nacizem absolutno zlo. Če je »vse isto«, potem ni nič več posebej grozljivo. In ko nič več nič grozljivo, izgine sposobnost moralnega razločevanja. To pa ni več zgodovina.
Razlogi, zakaj nekateri Tita štejejo med »največje zločince«, so različni in redko zgodovinski: gre za politizacijo zgodovine, popolno relativizacijo nacizma in fašizma. (Enačenje je možno le, če se pozabi, kaj sta Mussolini in Hitler dejansko storila.) Gre za razvrednotenje celotnega obdobja socializma, tudi njegove protifašistične osnove. Bolj preprosto je tudi reči »vsi so isti«, kot pa priznati kompleksnost zgodovine, ki zahteva branje, razmislek in razločevanje. Družba, ki želi »junake« in »zločince«, zelo težko sprejme lik, ki je hkrati osvoboditelj in avtoritarni povojni voditelj.
Tito je zgodovinska osebnost z jasnimi pozitivnimi in negativnimi plastmi. Fašizem in nacizem sta temelj zla 20. stoletja. Stalinizem je bil grozljiv eksperiment brutalne represije. Ko vse to poravnamo v isti predal, ne dobimo več pogleda na preteklost, temveč pogled na našo sedanjost: na našo zmedo, našo politično razklanost.
Največji problem pa je, da so taki ljudje izgubili kompas, ki loči agresorja od osvoboditelja, genocid od represije, rasno ideologijo od političnega konflikta.
Polona Jamnik, Bled