Poimenovanje je zavajajoče: šlo je za spletni vprašalnik, namenjen zdravnicam in zdravnikom, ki naj bi jim po sedemnajstih odgovorih pokazal, kje stojijo glede zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (PPKŽ). Toda številni izpolnjevalci so ugotovili, da so – ne glede na svoje dejanske odgovore – skoraj vedno prejeli enak zaključek: glasujte proti.
Takšen »kompas« ni meril ničesar. To ni kompas, to je usmerjanje. In to ni anketa, temveč klasično orodje, ki se navzven pretvarja, da zbira mnenja, a je zasnovano tako, da jih oblikuje. Avtorji so to nenazadnje priznali sami: želeli so »spodbuditi razmislek«, kar je v politični praksi le opis prepričevanja.
Toda v resnici je osrednja težava drugje: kdo je vprašalnik širil in na kakšen način. Zdravniška zbornica Slovenije je sporno vsebino razposlala po službenih elektronskih naslovih svojih članov. Tudi meni. V bran se sklicuje na »tehnično posredovanje«, vendar je tak argument šibek. Zbornica ni običajen posrednik informacij. Je strokovna avtoriteta s pristojnostmi. Je institucija, od katere je odvisno poklicno življenje zdravnikov, zlasti mlajših. Vsako sporočilo, ki pride prek njenih kanalov, ima zato previsoko simbolno težo, da bi ga lahko obravnavali kot rutinsko obvestilo.
V takšnem razmerju je dovolj, da zbornica razpošlje vprašalnik, ki je očitno neustrezen, in s tem nehote ustvari vtis, da ga podpira ali vsaj tolerira. To krepi neviden pritisk zlasti na mlajše zdravnike – tiste, ki se zaradi hierarhične strukture v medicini redko izpostavijo, tudi ko se z vodstvenimi strukturami ne strinjajo. Izjave, ki smo jih lahko prebrali v javnosti, to potrjujejo: strah pred poklicno škodo in socialnim linčem ni izmišljen. Je del realnosti, ki se v tej aferi prvič tako jasno zarisuje.
Avtorji vprašalnika so naknadno manipulativni rezultat – vedno v prid glasovanju proti – razložili kot »spodrsljaj« in so ga kasneje v »samo obrambi (= ponovna manipulacija) kar spremenili v »poziv k razmisleku«. A tudi če bi šlo res za napako ali spodrsljaj, je še vedno vprašanje, zakaj zbornica ni opravila osnovne profesionalne presoje. Zakaj je posredovala orodje, ki ni izpolnjevalo niti minimalnih metodoloških standardov, niti osnovne strokovne etike? Zakaj je politikantstvo preprosto steklo skozi vrata, kjer bi moral stati jasen institucionalni filter?
V tem primeru ni pomembno, kdo podpira zakon in kdo mu nasprotuje. Ni pomembno, ali kdo meni, da je PPKŽ napisan slabo ali dobro. Pomembno je nekaj drugega: da ugledna institucija, ki bi morala biti zgled strokovnosti, širi vsebino, ki je metodološko nevzdržna in namenjena političnemu vplivanju. Gre za temeljno vprašanje integritete, ne za referendumsko bitko.
Referendumi se končajo, a zaupanja, ki ga strokovne institucije izgubijo, ko se odločijo postati kanal interesnih kampanj, ni mogoče povrniti s preprostim popravkom besedila na koncu vprašalnika. Zaupanje je počasna, krhka dobrina – in ni ga mogoče obnoviti z e-poštnim sporočilom.
Če zbornica kot najvišja organizacija zdravniške stroke ne loči med raziskavo in propagando, kako lahko od javnosti pričakuje, da bo ločila med stroko in aktivizmom? To ni vprašanje enega »spodrsljaja«, temveč smeri. In če je »kompas« v tej zgodbi pokazal kaj resničnega, je to predvsem to: da smo nevarno blizu točki, kjer strokovnost izgubi svojo moralno usmeritev.
Polona Jamnik, Bled
