Šonc se (v prvem članku) posmehuje »patriotskemu« imenu ameriških raket patriot, ni pa nič omenil (posmehljivo, ne kako drugače, recimo obsojajoče) v prvi vrsti denimo aktualnih ruskih smrtonosnih raket kinžal (dvorezno bodalo), ki zdaj neusmiljeno padajo po vsej Ukrajini. Ironija je, da v tej rusko-ukrajinski vojni ni raket patriot (za obrambo Ukrajine pred zračnimi napadi), so pa ruske kinžal (za napade na Ukrajino). Ni zaslediti, da bi »nekakšni« rusofili obsojali Rusijo ali se posmehovali kinžalu. V svojem drugem članku pa Šonca (po mojem odzivu) zdaj motijo tudi rakete drugih držav.
O obsojanju ruskega agresorja Šonc v svojem prvem članku sploh nič ne zapiše, enako ne v drugem. Se pa zato posmehuje tudi vodilnim v Natu, da jih ni v prvih vrstah, kjer se strelja. A Nato v Ukrajini nima svoje vojske, da bi njihovi vodilni utegnili biti ob njih, pač pa je tam okupatorska ruska vojska, kjer pa bi bolj pričakovali vodstvo Rusije ob svoji vojski, kot pa vodstvo Nata brez svoje vojske.
Avtor v svojem prvem članku ugotovi, da si »vojne želijo največji pokvarjenci, dobičkarji in oblastiželjneži«, ki so po njegovem mnenju bili morda na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani. Ne omeni pa, da se takšni tipi ljudi srečujejo še kje drugje. Najraje v Rusiji, ki očitno z veliko napenjanja v škodo drugih svojih industrijskih panog izvaža razmeroma največ orožja na svetu (absolutno na ravni 87 odstotkov ZDA) glede na svoje omejene gospodarske zmožnosti (le četrtina BDP ZDA).
Na koncu svojega članka (20. 10.) sem jasno zapisal, da nas ob vseh zgodovinskih dogajanjih že v povojni Evropi (iz Moskve režirane agresije na Vzhodno Nemčijo 1953, Madžarsko 1956, Čehoslovaško 1968, Litvo 1991 … čeravno so bile vse v Varšavskem paktu) o vojaških nevarnostih ni treba dosti prepričevati. Tudi Šonc v svojem drugem članku meni enako, a se hkrati »absolutno« ne strinja z menoj o tem (!). Sam sicer v svojem prvem članku pravi, da ima občutek, da nas »o varnosti in nevarnostih dnevno prepričujejo naši in tuji izvoljeni predstavniki in mediji«. Mene nič ne prepričujejo, že na temelju podatkov se zavedam teh nevarnosti.
In še ena misel iz njegovega 2. dopisa: »Namesto oboroževanja in drvenja v naslednjo vojno bi morali izbrati sobivanje in mir. Tudi pri paktih in prenašanju naše suverenosti na kogarkoli bi morali biti veliko bolj previdni.« Pred 2. svetovno vojno so tako številni narodi in države izbrali sobivanje in mir, ne pa oboroževanje. Ni pomagalo. Velike močne države, kot so bile nacistična Nemčija, fašistična Italija in v manjši meri celo Sovjetska zveza, so od konca 30. let z vojsko okupirale vrsto držav. S tem so le-te, ne po svoji volji, v celoti (za nekaj let ali celo desetletij) prenesle svojo suverenost na okupatorja. Kar zdaj grozi tudi Ukrajini.
Po znanih podatkih nobene (prostovoljne!) članice Nata doslej nihče ni napadel, kar pa za (neprostovoljne!) članice nekdanjega Varšavskega pakta ni mogoče trditi. V toliko gre veljava opozorilu Šonca, kateri pakt previdno (ne) izbrati.
Igor Mravlja, Ljubljana
