Izgubljeno življenje Američana je vredno okrog deset milijonov ameriških dolarjev, življenje Evropejca dvakrat manj, od dva do pet milijonov evrov, življenje Slovenca pa kakšnih 50.000 evrov.
Življenje enega Izraelca je vredno kakšnih 600 življenj Palestincev. V času fašizma je življenje nemškega vojaka veljalo 100 življenj drugih. Inflacija življenj!
Če ena država uporabi 100 dragih dronov in ubije samo štiri ljudi, je vrednost enega življenja 25 milijonov. Če otrok umre zaradi lakote, je njegovo življenje vredno komaj nekaj evrov. Vsak dan zaradi lakote in žeje umre 15.000 otrok. Vsak dan. 365 dni v enem letu! In to traja in bo trajalo veliko let. O tem mediji ne poročajo. Ker niso naši. In ker od njihove smrti nične nima koristi. Umirajo pač, ker njihova življenja ne štejejo. Smrt zaradi lakote je poceni in neatraktivna, smrt zaradi orožja pa je prekleto draga.
Koliko je vredno človeško življenje, je odvisno od tega, kdo smo, čigavi smo in kje smo. Naša življenja v principu nimajo nobene vrednosti. Vse, kar šteje, je nadomestilo preživelim.
Tisti, ki zdaj prisegajo na svetost življenja, so v zgodovini pobili največ ljudi. V imenu iste vere, iste morale in iste ljubezni do istega boga. Zdaj jih skrbi, če hoče posameznik umreti po svoji volji in zato potrebuje malo pomoči drugih. Ker ne more več trpeti.
Življenje zares postane pomembno le, če je sredstvo boja za oblast – materialno ali duhovno.
Ves čas poslušamo, kako se trpeči po celem svetu zahvaljujejo Alahu, Bogu, Šivi, Ganešu in drugim bajeslovnim bitjem. Zahvaljujejo se, ker jim niso pobili cele družine, ampak le večino, ker so po dolgem obdobju lakote dobili malo hrane, ker je od treh otrok preživel eden. Zahvaljujejo se, ker potres ni povzročil še več mrtvih, ker je nekdo po bolezni ozdravel, ker je končal šolo, zmagal v kakšnem športu … Bogovom se zahvaljujejo, ker so uspešno pobili veliko drugih ljudi, porušili mesta. Slavijo boga, ker je nekoga doletela sodna kazen ali kakšna druga nesreča. Za vse, kar nam v tem norem svetu ostane, za košček lepega, za pikico dobrega, za drobtinico upanja, za še kakšen dan življenja.
Zakaj nihče ne reče »Preklet bodi bog, ker si ustvaril zlobnega, krutega in neumnega človeka, ker dovoliš vojne, lakote, nesreče, bolezni.« Najbrž zato, ker verjamemo, da to ni božje delo. To naj bi bilo delo hudiča, šejtana, entitet adharme … Kdo pa je njih ustvaril?
Kaj pa, če so te zlobne sile ustvarile človeka po svoji podobi in si je ta v tolažbo in opravičilo za svoja zlobna dejanja izmislil dobrega boga?
Ivan Soče, Maribor
