To pomeni naslednje: sedaj mi prevzemamo pregon kriminala, kjer bomo pazili, da naši prijatelji ne bodo obravnavani. Kdor to menjavo razume drugače, je ali neveden ali naiven.
In če je novi minister za notranje zadeve, ki seveda določa direktorja policije, bivši odvetnik predsednika vlade, ki je v preteklosti bil v središču največjih korupcijskih afer, pri katerih so vsi dobili sobe v zaporih, razen njega, to pomeni, da bo tudi odslej ta oseba varovana pred pregonom, da bo celotna vlada lahko mirno delala, lahko tudi nezakonita ali zakonita nelegitimna dela. Res da vlade nimajo pod kontrolo sodstva, ampak ni panike, če je policija njihova, se sodstva ni treba bati, saj je sodstvo brez dobre policije brezzobi tiger. Tako so osamosvojitelji brez soglasja ljudi naredili to državo: rešili so se Beograda in si postlali s svojo državo, svojo policijo, ki jih ščiti. Kaj lepšega?
Dokler policija ne bo del pravosodnega sistema, pomeni, da imamo politično policijo in posredno policijsko državo, v celoti ugrabljeno državo s strani političnih strank, ki so dejansko zasebna komercialna podjetja in ne predstavljajo objektivnega demokratičnega predstavništva ljudi.
Tu se korupcija ne konča, saj nove vlade tudi menjajo vodilne v vseh državnih podjetjih in skladih, celo bolnišnicah. Torej tudi v tem primeru ne gre za profesionalce, ki delajo v javnem interesu, ampak za politično nastavljene delavce, ki bodo delali v interesu delodajalca, ne pa javnosti.
Enako je s poslanci v parlamentu. Ti ne predstavljajo občanov, ker so tako izbrani, da jih ne morejo predstavljati in jim odgovarjati. Delo so dobili od svojih političnih strank, dejansko komercialnih podjetij. Zato njihovo bizarno obnašanje v parlamentu ni nič čudnega, sprejemajo zakone, ki jih javnost ne podpira in so sporni s stališča javnega interesa.
Če bi intelektualno podhranjen trust, ki želi sprejeti nov zakon o pregonu korupcije, res hotel stanje izboljšati, bi se moral lotiti gornjih uzakonjenih pogojev za korupcijo. A se jih ne loteva, celo obratno, eksplicitno posega v sodstvo s političnimi imenovanji, zato da bi si pokorili še edino, kar je relativno neodvisno od politike.
Pri korupciji je treba ločiti dve vrsti korupcije. Prva je takšna, da jo je mogoče dokazati kot kriminalno dejanje in se zato lahko tudi preganja. Tega ni veliko, to počenjajo manj pametni ljudje. Bolj pametni se poslužujejo klientelne, formalno nevidne in nedokazljive korupcije, kjer gre za bolj resne številke. Torej gre za nelegalno in nelegitimno korupcijo, od česar se lahko preganja le nelegalna, ki je ni veliko, nelegitimne, a legalno pokrite korupcije pa se ne more preganjati. Le zato je po prevzemu oblasti treba menjati vse po vrsti, namreč da se odprejo vrata nelegitimni korupciji, ki je nihče ne more preganjati v takšni organizaciji države, kot jo imamo sedaj in ki je zastarela ter javno škodljiva.
Bojko Jerman, Dolsko