Ne vem, ali se javnost zaveda, a v ta del zdravstvenih storitev, kjer spremljamo čakalne dobe, v UKCL usmerjamo le okoli 10, morda 20 odstotkov vseh naših virov. Ali še drugače: mi v UKCL od 80 ali 90 odstotkov vse svoje energije porabimo za reševanje zdravstvenih težav in bolezenskih stanj, ki v teh čakalnih dobah sploh niso zajeti.
V UKC Ljubljana je več kot 50 odstotkov primerov, s katerimi se ukvarjamo, urgentnih ali akutnih stanj, tu so tudi transplantacije in druge terciarne storitve, ki sploh niso del čakalnih dob. Če bi mi naše vire, tako kot to počnejo v nekaterih regijskih bolnišnicah, zaradi želje po dobičku usmerili izključno v skrajševanje čakalnih dob, bi jih zlahka izničili v dveh mesecih. A to ni naš namen, niti to ni smiselni cilj, saj to ni poslanstvo UKCL. Ko v javnosti razpravljamo o čakalnih dobah ali jih poskušamo reševati, pozabljamo, kako kompleksen je zdravstveni sistem. Pozabljamo, da se v številnih primerih dejansko ukvarjamo z zdravstvenimi storitvami, ki niso nujne. Če sem malce provokativen – že same razprave o dolgih čakalnih dobah so v interesu tistih, ki zdravstvo razumejo kot posel. Kajti daljša je čakalna vrsta, večji so dobički. In velja tudi obratno: dokler bo obstajal interes za ustvarjanje dobičkov v zdravstvu, tako dolgo bodo obstajale tudi nerazumno dolge čakalne dobe. Ko zasebni izvajalci zgradijo svojo ponudbo storitev, verjemite mi, da se bodo za to ponudbo našli tudi pacienti.
Vir: Mladina