Očetni jezik, ki ga je srednji vek kljub svojemu »mraku« iz brez postanka prepisovanih šolskih učbenikov poznal pod imenom lingua paterna, z njim pa je bila mišljena tedaj nevtralna latinščina, ki je tudi najbolj revnemu študentu po vsej Evropi omogočala enakopraven študentovski status in poljubno menjavo univerz, kjer so poslušali predavanja v istem panevropskem in pankrščanskem latinskem jeziku. Tudi profesorji niso bili ocenjevani po tem, katero materinščino govorijo s svojimi, iz katere dežele prihajajo, ampak po tem, kar so znali povedati v skupni in nevtralni latinščini, očetnem jeziku tistega časa.
Za nami je tako več sto let uspešno opravljen eksperiment izrednega pomena. Namen očetnega jezika je odprtost do vseh narodov in jezikov; njegova moralna kvaliteta je narodna in državna nevtralnost in občečloveška solidarnost. Njegova konkretna zgodovinska oblika se je v zgodovini spreminjala, od aleksandrijske grščine koiné, v katero je Bog dal zapisati tudi knjige Nove zaveze, ki ni bila več državni in nacionalni jezik Grkov, saj so bili tedaj podjarmljeni od Rimskega imperija in je tako bil ta jezik narodno in državno nevtralen, in so ga na dvoru govorili tudi rimski zavojevalci, kakor če bi po nemški zasedbi tistega dela Poljske, ki ga niso zasedli Stalinovi lažni internacionalisti, v Berlinu in na Dunaju govorili poljsko. Po razkolu med vzhodno in zahodno cerkvijo po koncu prvega tisočletja postane nov očetni jezik cerkvena in kasneje humanistična latinščina – od leta 1878 pa je to Zamenhofov Esperanto (Upajoči).
Največje komunikacijsko ravnotežje pa bi pomenila postavitev svetovnega komunikacijskega telesa na tri noge, pri čemer bi tretji nogi mogli reči dedovščina, jezik naših dedov, kamor štejejo v Evropi trije klasični jeziki: grščina, latinščina in starocerkvena slovanščina. Hebrejščina po svojem izvoru sicer še toliko bolj šteje med klasične antične jezike, a ni evropskega, ampak bližnjevzhodnega izvora, pred približno sto leti pa obnovljena in je danes uradni in kulturni jezik države Izrael, poleg prav tako uradnega jezika arabščine, ki je hebrejščini močno sorodna. Danes predvsem prešibko izobraženi politiki in novinarji neskrbno uporabljajo besede antičnega izvora, ki jim ne poznajo izvirnega pomena. Če bi denimo Slovenec maturiral v treh jezikih: slovenščini, esperantu in bodisi latinščini ali pa grščini, bi v dvorani slovenskega parlamenta slišali občutno manj prav slaboumnih besed in stavkov, podobno bi bilo s televizijo, radijem in s časopisi. Lastniki bifejev znajo toliko fizike, da kupijo mizice za goste na odprtem delu lokala s tremi nogami, ker vedo, da jim to daje največjo stabilnost celo v primeru, da bi noge ne bile enako dolge ali pa da podlaga ne bi bila ravna. Ministrstvo za šolstvo pa o tem ne ve nič in pospešuje germanizacijo svojega naroda, ki je menda zato zapustil staro Avstrijo, da bi se izognil germanizaciji. A na ministrstvu še niso izvedeli, da je tudi angleščina germanski jezik; naj jim kdo pove, če gre slučajno mimo …
Vinko Ošlak, Celovec
