Če bi hoteli vsaj tole zgolj približno nazorsko uravnoteženost ohraniti, potem bi zdaj vsakega odhajajočega sodnika moral nadomestiti sodnik približno enake nazorske usmeritve. V prid temu gre tudi ustavna določba, da do izvolitve novega odhajajoči sodnik še vedno obdrži svoj mandat.
Če bi predsednica republike to upoštevala, potem seveda na mesto odhajajočega Šorlija ne bi predlagala Primoža Gorkiča, ampak kakšnega vrhunskega strokovnjaka za kazensko pravo z desne strani. In ker parlamentarna večina ne nje ne kakšnega drugega »desničarja« gotovo ne bi hotela izvoliti, bi predsednica potem lahko mirno rekla: no, prav, bo pa sodnik Šorli ostal na tem mestu, dokler si ne premislite – jaz si ne bom, ker je za zaupanje širše javnosti v odločitve ustavnega sodišča zelo pomembna tudi nazorska uravnoteženost njegove sestave. Ampak zdaj, ko je na mesti odhajajočih Mežnarjeve in Šorlija predlagala kar oba nova sodnika povsem po okusu in željah parlamentarne večine, te možnosti žal nima več.
Kako bo pa zdaj uresničila svojo obljubo o upoštevanju svetovnonazorske usmerjenosti sodnikov? Da se sedanje razmerje ne bi še poslabšalo, bi za naslednja tri prosta mesta morala predlagati dva izrazito desnici nazorsko naklonjena sodnika – ali, recimo, vsaj enega prav takega in enega bolj »zmernega« konservativca. Pa bo to zdaj res naredila? In pri tem vztrajala? Če hoče ohraniti verodostojnost, bi morala.
Delo
