Ena od ključnih težav je, da prisotnost presnovkov THC v urinu ni enaka trenutni psihofizični prizadetosti. Znanost je že dolgo jasna: THC se nalaga v maščobnem tkivu in se lahko izloča še tedne po uporabi, ne da bi imel kakršenkoli vpliv na človekove sposobnosti. To pomeni, da laboratorijski testi pogosto pokažejo sledi pretekle uporabe, ki nimajo nikakršne povezave z dejanskim stanjem v trenutku testiranja. Še posebej problematično je to pri bolnikih, ki jim zdravnik predpiše medicinsko konopljo. Ti so lahko ob testiranju obravnavani enako kot osebe, ki konopljo uporabljajo »rekreativno«, četudi so povsem sposobni varno opravljati svoje delo. Takšna praksa lahko privede do neupravičenih sankcij in diskriminacije bolnikov, ki zgolj sledijo zdravniškim navodilom.
V mnogih državah se medicina dela s temi izzivi sooča na drugačen način. Kanada, Nova Zelandija, nekatere zvezne države ZDA in še vrsta drugih pravnih sistemov so v zadnjih letih sprejeli bolj celosten pristop. Namesto da bi se osredotočali izključno na biološko detekcijo, dajejo prednost ocenjevanju dejanske delovne sposobnosti. To vključuje funkcionalne nevropsihološke teste, klinične intervjuje, opazovanje vedenja in specifične preizkuse glede na naravo dela. Tak pristop omogoča razlikovanje med tistim, ki je dejansko pod vplivom, in tistim, ki ima v telesu le ostanke presnovkov, ki ne vplivajo na njegove sposobnosti.
Če je resnični cilj medicine dela varovanje zdravja in varnosti, potem mora ta cilj nujno vključevati tudi spoštovanje človekovih pravic, dostojanstva in zasebnosti zaposlenih. Zaposleni niso osumljenci kaznivih dejanj, temveč odrasli ljudje, ki so sposobni odgovorno presojati svoje vedenje. Varnost da – diskriminacija ne. Posebej v poklicih z večjim tveganjem, kot so piloti, vozniki ali kirurgi, je seveda potrebna strožja presoja, vendar mora ta temeljiti na metodah, ki resnično merijo trenutne sposobnosti, in ne na testih, ki pogosto odražajo zgolj zgodovino uporabe.
Medicina dela ima priložnost, da gradi zaupanje med zaposlenimi in delodajalci. To pa bo mogoče le, če bo namesto klime stalnega suma izbrala dialog in individualno obravnavo. Biološki testi imajo lahko svoje mesto v določenih okoliščinah, toda njihova uporaba kot splošnega merila delazmožnosti ne odraža niti sodobnega znanja niti etičnih načel stroke. Če medicina dela želi ostati zavezana svojemu temeljnemu poslanstvu – zaščiti zdravja, preprečevanju poškodb in spodbujanju delovne sposobnosti – se mora izogniti vlogi podaljška represivnih mehanizmov, ki temeljijo na zastarelih predstavah o konoplji.
Družba potrebuje stroko, ki se ne bo bala resnice, temveč bo delovala na podlagi znanstvenih dokazov in s spoštovanjem človekovih pravic ter dostojanstva. Zdravniki medicine dela imajo možnost, da se postavijo na stran rešitve, ki je hkrati varna in pravična. Če pa bo stroka vztrajala pri pristopih, ki bolnike in odgovorne zaposlene obravnavajo kot potencialne kršitelje, se bo neizogibno približala vlogi birokratskega orodja nadzora – in s tem oddaljila od svoje primarne naloge: skrbeti za zdravje ljudi, ne pa za kaznovanje njihovih zdravstveni in življenjskih izbir.
prim. Dušan Nolimal, dr. med., Ljubljana
