Vse naše ustanove, ki omenjajo ta pomemben dan, pišejo o dnevu izobraževanja. Vse mednarodne ustanove, ki omenjajo ta pomemben dan, pa pišejo o dnevu vzgoje (education). Vemo, da je izvajanje vzgoje mnogo težje, kot izvajanje izobraževanja. Izobraževanje se na osnovi programa izvaja v šoli, mladim pa manjka prav vzgoja, ki pa se izvaja doma, v šoli in v družbi ter postaja iz dneva v dan večji problem. Vzgoja za sodelovanje, spoštovanje, strpnost do različnosti, solidarnost, enakopravno sporazumevanje in za mir. Nedvomno je potrebna najprej dobra vzgoja in šele nato, bolj ali manj uspešno, (strokovno) izobraževanje. Tudi naše ministrstvo ima v nazivu vzgojo in izobraževanje, a se problemu vzgoje izogiba.

Tokratni dan nosi naslov »učenje za trajni mir«. Pri tem je še posebnega pomena učni jezik, ki mora biti materni jezik. To je ena od temeljnih človekovih pravic, navedena v 26. členu Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Za nas in ostale male narode je ta pravica do učenja v maternem jeziku še posebej pomembna, saj oblikuje neodvisno, samostojno ter celovito osebnost. Sledi logično vprašanje: zakaj smo torej pravkar, istočasno ob pouku materinščine, v vse osnovne šole za vse učence za vseh devet let uvedli prisilni pouk angleščine?

Mednarodni dan vzgoje in izobraževanja »za trajni mir« naj nas torej spomni na jezikovno pravičnost, enakopravnost, odpravo sedanje diskriminacije in razmislek o jezikovni politiki tako v Sloveniji, v Evropi in v svetu. Dolžni smo ta vprašanja pojasniti mladim in jim pomagati pri iskanju odgovorov. Učenje za trajni mir zahteva tako vzgojo kot izobraževanje, vendar je poudarek na vzgoji.

Janez Zadravec Klugler, Maribor