Nacionalni inštitut za javno zdravje določi minimalno prehransko košarico, Statistični urad RS nato izračuna njeno ceno, Inštitut za ekonomska raziskovanja pa na tej podlagi s svojo metodologijo oceni celotne minimalne življenjske stroške. Gre torej za sistemski izračun pristojnih strokovnih institucij. Po teh novih izračunih je omenjeni interval, znotraj katerega mora biti neto minimalna plača, od 949 do 1107 evrov. Minimalna plača v višini 1000 evrov neto bi dosegla 126 odstotkov minimalnih življenjskih stroškov. Vsakega, ki se mu zdi 1000 evrov neto preveč, pozivam, naj se skuša s tem prebiti skozi mesec. To so plače ljudi, ki delajo polni delovni čas in pogosto v službah, brez katerih družba počepne. Spomnimo se samo korone. Gre za ljudi, ki polnijo police, delajo za blagajnami, kuhajo in strežejo, nam pazijo otroke, delajo v zdravstvu, v gradbeništvu in kmetijstvu, v vsakem vremenu …
Ob vsakem zvišanju minimalne plače vedno znova poslušamo o katastrofi, ki bo sledila v gospodarstvu, pa je nikoli ni. S čisto malo populizma bi lahko odgovoril z naštevanjem študij – od ILO, Mednarodne organizacije dela, do Univerze v Chicagu –, ki kažejo, da pod določenimi pogoji zvišanje minimalne plače z nekajletnim odlogom vodi v višjo produktivnost gospodarstva, saj se to vse manj zanaša na poceni roke in zato več vlaga v usposabljanje, avtomatizacijo itd. Enako velja za manjšo fluktuacijo zaposlenih, ki je tudi strošek za delodajalce, pa manj potrebe po nadzoru, večjo motivacijo – torej koristi za lastnike in upravljavce podjetij.
Mladina