Ozrimo se malo okoli sebe, kaj bomo videli in slišali po tridesetih letih? Na reklamah nas ogovarjajo angleški napisi slovenskih podjetij, na radiju prevladujeta ameriška in angleška glasba, otroci se že v vrtcu naslavljajo z »how are you«, srednješolci slovensko razumejo še za silo, le ti tujci, frdamani, se trudijo, da bi nekako zapopadli dvojino in vse naglase, da jih domači ne bi gledali poprek in jih popravljali, kot bi bili vsi diplomirani profesorji slovenščine. Vendar to ne velja za vse tujce.
Spomnim se lastnice jezikovne šole v našem kraju, ki je bila Američanka slovenskega rodu in se po desetih letih življenja in dela tukaj ni naučila niti enega slovenskega stavka. Češ, saj mi ni treba, vsi na občini ali kjerkoli so, govorijo angleško. Spoštovanje do njenega »novega maternega jezika« je prevladalo zavest o vrednosti slovenskega, na katerega v drugih primerih sveto prisegamo. Nič bolje ni niti na fakultetah, kjer je danes treba predavati v angleščini, če želimo imeti tuje študente, ki za svoj denar hočejo dobiti največ. Da ne omenjamo doktoratov in strokovnih člankov, ki jih je nujno, zaradi zapovedanih objav v tujih strokovnih revijah in za (morebitno) svetovno slavo, pisati v angleščini in potem pozabiti misliti slovenske izraze, kot to vestno počnejo naši sosedje Hrvati.
Jezik je živa tvorba, se razvija in se spreminja s časom in z uporabo. Ni smiselno oklepati se Cankarjevih časov in trmasto vztrajati pri zastareli slovenščini, treba je razvijati nove besede, nove izraze in povezave, prilagojene potrebam današnjice, a za to se je treba truditi. Drugače se bomo prepustili toku samokolonizacije, o kateri piše esejistka Mojca Pišek v knjigi Globalni južnjaki. Kdo ve, morda bodo slovenščino čez deset let govorili le priseljenci z juga, in to celo bolj zavzeto kot domačini?
Mimi Šegina, Domžale
*: Moja draga
