Resnično žalostno je, da se je morala zgoditi tragedija v Novem Sadu in abotno pismo podpore zločinski oblasti v Srbiji, da je prišlo do obsežnega javnega upora proti človeku, ki vodi naše mesto. V njegovem pismu ni šlo le za osebno podporo prijatelju in s tem za nepremišljeno politično napako, kot bi želeli prikazati njegovi podporniki in dolžniki. Neumno je namreč verjeti, da se župan, ki s trdo roko obvladuje vse procese v mestu, in ko mu koristi, z lahkoto vpliva na politične odločitve države, ne glede na sestavo trenutne državne oblasti, ne bi zelo dobro zavedal, na kakšen odpor bo ta njegova poteza naletela. Kot je v oddaji Politično omenil Janez Markeš, je bil župan v to potezo očitno nekako primoran. Glede razloga zanjo lahko ugibamo. Lahko so to dolgovi, ki jih ne poznamo, lahko so to posli, ki še prihajajo.
Državna politika se ob spornem pismu omejuje na medle pavšalne komentarje o neprimernosti. Tudi osrednji mediji so, kot običajno, precej zadržani. Le redki so si končno upali zapisati, da so metode upravljanja Ljubljane zelo podobne avtokratskim, izrazito spornim in domnevno nezakonitim metodam vladanja srbskega predsednika. Ali pa Janeza Janše. Bullyji (žal slovenščina nima primerne besede, ki bi tako koncizno opisala njihove lastnosti) so vsi. Razlika je le v tem, da je Zoran Janković spretnejši politik, ki bolje izbira svoje zveste pomočnike, ki premišljeno ustvarja odvisnike, ki ima res popoln nadzor nad vsem in ki sodeluje z najboljšimi in vplivnimi odvetniki.
Spornih primerov, ki povsem jasno kažejo na nedemokratično in koruptivno obvladovanje mesta, nima smisla ponovno naštevati, saj jih vsi poznamo. Pomislimo na to, kaj pomeni »dogovorni« urbanizem kot doktrina mestnega urbanizma, ki pojasnjuje nepotrebne »višinske poudarke« – beri stolpnice – že na skoraj vsaki dovolj veliki parceli v mestu, pomislimo na županovo vmešavanje v kadrovanja v vseh mestnih ali z mestom povezanih službah in zavodih, pomislimo na nenavadno visoke cene mestnih projektov.
Spomnimo se, da se je že v izhodišču močno preplačano, sporno in na tem mestu nepotrebno kopališče Ilirija z aneksi brez večjih pripomb podražilo za skoraj 10 milijonov evrov. Ob tem pomislimo na vihar zaradi spornega nakupa stavbe ob Litijski cesti, ki jo je država glede na trenutne ponorele vrednosti nepremičnin v prestolnici v skrajnem primeru preplačala za tri milijone evrov. Spomnimo se servilnosti ali tišine ministrstev glede vseh potez mestnih oblasti in ob tem pomislimo na osupljiva soglasja Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije za velike mestne projekte, ki so večinoma v nasprotju z varovalnimi režimi spomenikov. In pomislimo na absolutno in dosledno soglasno podporo vseh koalicijskih mestnih svetnikov vsem še tako spornim in s strani strokovne javnosti argumentirano kritiziranim županovim projektom.
Zdi se, da se je s pismom podpore avtokratskemu prijatelju teflonska obloga ljubljanskega župana začela luščiti. Zelo verjetno bo to povzročilo zadostno zmanjšanje njegove popularnosti, da bo ogrožena njegova večina v mestnem svetu, s tem pa njegova absolutna oblast. Zato se morda ne bo odločil za vnovično kandidaturo. To pa odpira možnost, da civilna družba ponudi alternativo, kandidatko za županjo, ki bo zaustavila sporne projekte, ki se pripravljajo (garaža pod tržnico, sežigalnica, C0 ...) in vpeljala odprto, vključujoče in participatorno upravljanje mesta. Pred tem pa se moramo seveda vsi skupaj pogovoriti o zaskrbljujočem stanju demokracije in razmisliti o potrebnih spremembah.
Naj dodam še misel k uvodniku gospoda Mirana Lesjaka v predzadnjem Objektivu. Težko se je strinjati z mislijo, da politike volimo in plačujemo zaradi njihovih osebnih mnenj glede javnih zadev. Nasprotno, ker o večini kompleksnih tem, o katerih se morajo odločati v našem imenu, razumljivo ne morejo imeti poglobljenega znanja, od njih pričakujemo, da bodo pridobili mnenja čim širšega, ne le ozkega s partikularnimi interesi prežetega kroga strokovnjakov in skupaj z njimi sprejeli objektivno najboljše rešitve v javno korist. Tudi če je njihovo osebno mnenje drugačno. In ravno tega naš župan nikakor ne zmore.
Arne Vehovar, Ljubljana
